Tako očitno kot danes, mi dimnikar še nikoli ni prinesel sreče. Ne spomnim se niti, kdaj sem nazadnje videla dimnikarja in na sebi uspela najti gumb, za katerega sem se prijela v upanju, da se mi bo izpolnila želja, ki sem si morala šele izmisliti.

Nikoli tudi nisem bila ravno najboljša pri odgovarjanju na vprašanje kaj si želim. Zataknilo se je predvsem takrat, ko je vprašanje prišlo kar z lepega. Seveda imam želje, a takrat, ko jih moram izustiti, izpuhtijo iz moje glave 🙂

Ura je bila malo čez deseto ((dopoldan, se razume)), ko je nekdo pozvonil na zvonec najinega stanovanja. Ker se pri nama zelo redko zvoni, se še nisem naučila razločiti kateri zvok naznanja nekoga na vhodu v blok, in kateri je tisti, ki govori, da je nekdo že pred vrati stanovanja. Zato sem skozi kukalo najprej preverila, če kdo stoji pred vrati, da ne bi spet izpadla čudno. Videla nisem nikogar, zato sem dvignila slušalko domofona in rekla: “Prosim?” Nekdo se je oglasil pred vrati stanovanja. Mislila sem si: “O, joj, spet. Le kako mora to izgledati z druge strani vrat! :roll:” Odprla sem vrata in pred mano je stal dimnikar s debelim kupom koledarjev. Z besedami “Dober dan! Dimnikarji vam voščimo lepe praznike!” mi je enega od njih pomolil v roko. Jaz pa: “Ooo, najlepša hvala! Ja, enako! Joj, zdaj moram pa še en gumb najti!” Ampak ko sem pogledala za gumbom na sebi, sva oba ugotovila, da ga nimam. Zato mi je pomolil od saj črno roko in rekel: “Evo!” Na moj obraz se je spet prikradel širok prijazen nasmeh in: “Najlepša hvala! Tudi vam vse lepo!”

Vam povem … čeprav sem na željo spet pozabila, sem vseeno vesela, da je prišel. Koledar si bova pa tudi nekam nalepila, da naju bo spominjal na te že skoraj pozabljene gospode dimnikarje 😉

Pripravite si željo in gumb. Mogoče pozvoni tudi na vaša vrata 😉