Že ko sem bila v osnovni šoli, sem sanjala o tem, da bi kdaj znala teči na smučeh. Mogoče zato, ker sem gledala slike očeta, ki se je včasih veliko ukvarjal s tem športom. Letos se mi je želja (končno) uresničila. Sestra je kupila smučke, sobota je postregla s čudovitim vremenom in pridružila sem se očetu, ki se je odpravil na tek od začetka Srednje vasi do začetka Stare Fužine in nazaj, kjer so urejene tekaške proge.


Kandela

Če je človek, ko prvič pride na Triglav, krščen z udarcem z vrvjo po zadnjici, je tekaški krst verjetno boleča trtica, kar je posledica močnega padca nanjo. Če vse skupaj izgleda še tako zelo enostavno, ko po televiziji gledamo Petro Majdič in njene kolegice in kolege, ki tako z lahkoto “laufajo” po snegu, v resnici sploh ni preprosto. Ko sem prve dvakrat pristala na tazadnji, niti ni bilo tako hudo. Ampak, ko sem se na tleh znašla še tretjič, sem razmišljala samo o tem, kako se ne smem in ne morem premakniti z mesta, ker me je zadnja plat tako presneto bolela. Bila sem na tem, da bi tako kot mali otroci, začela jokati in prepričevati očeta, da pod nobenim pogojem ne grem naprej, čeprav v bistvu sploh še nisem začela. “Le zakaj sem tako smotana, da sem se spravila na te tanke smučke!?!” sem si mislila. Vendar se nisem dala. Takoj zatem, ko sem hotela odnehati, sem si mislila: “Daj nehaj! Če si začela, moraš nadaljevati in priti do konca!” Počasi sem se pobrala. Roke in noge so se tresle. Še bolj so se tresle pred vsakim malim klančkom, po katerem se je bilo treba spustiti. “Nagni se naprej, upogni se v kolenih in težišče prestavi bolj naprej!” sem si mislila pred spusti. “Saj zmoreš. Saj je prej tudi šlo!” sem si ponavljala.


najina končna točka na začetku Stare Fužine

Poskušala sem se čim bolj sprostiti in po spominu “posnemati” Petro Majdič. Nisem se namreč mogla zgledovati po očetu, ki je bil večino časa pred mano, ker enostavno nisem imela časa, da bi gledala okoli. Treba je bilo misliti na tek. Kljub vsemu mi je nekajkrat šlo kar dobro. Vsaj meni se je tako zdelo 🙂

Ko sva se z očetom vračala nazaj proti Srednji vasi, sem bila že toliko sproščena, da sem celo malo pogledala naokoli in s telefonom naredila nekaj slik. Moj prvi tek je trajal dobro uro in pol in vse skupaj sem pretekla približno 7 kilometrov. ((Proga je opisana na internetu. Tam je napisano, da je dolga 15 kilometrov, ampak smo se doma strinjali, da je to mogoče malo prevelika kilometrina.)) Kljub močni bolečini v predelu trtice, ki bo z mano ostala še nekaj dni, in črno obarvani zadnjici, sem vseeno ponosna nase. Predvsem zato, ker se kljub bolečini, tresenju in strahu nisem vdala. Vdaja se mi je zdela preprosto preveč enostavna …


Le kdo je ta začetnica?


proga


Julijci med Rudnico (na levi) in Studorom (na desni)


puščica kaže na ostanek plazu, ki je sredi decembra 2008 uničil eno hišo


nasproti smučišča Senožeta se je najina pot začela in končala