O ljubljanskem živalskem vrtu sta med drugimi blogerji pisala že Chef in Samo. Zabaven se mi je zdel tudi strip ptičev, ki ga je naredila Darjas. Sedaj bom nekaj dodala tudi jaz.
Neznano veliko število let po mojem prvem obisku živalskega vrta v naši prestolnici, ki se je zgodil enkrat v osnovni šoli, sem bila spet v ZOO-ju. Na obisk je prišla Piromanova sestra s hčerko in vsi veseli in navdušeni smo se odpravili do tistega koščka Rožnika, kjer za ograjami živi veliko živali, ki bi se morale nahajati na povsem drugih koncih sveta.
Parkirišče okoli živalskega vrta je bilo na soboto dodobra zaparkirano. Proti vhodu so se večinoma odpravljali starši s svojimi malčki. Živalski vrt je več kot primeren za take obiskovalce, saj otroci zelo uživajo na raznih igralih, starši pa se lahko zleknejo v zanje pripravljene ležalnike in nadzirajo situacijo.
Piroman z nečakinjo
Že takoj na vhodu so nas pričakali z razkazovanjem kač. “A se boste dotaknili tega malega pitona? Boste videli, da res ni sluzast,” je govorila punca, ki je v rokah držala pitona, ki ga je potem z največjim veseljem k sebi vzel tudi Piroman. Niti njegova mala nečakinja se ni odrekla dotiku kače. Ko so vprašali mene, če bi se ga dotaknila, sem rekla, da ni treba. Ne zato, ker bi se ga bala, samo dajte mu mir, no. Potem sem ga vseeno pobožala. Da sem se prepričala, da res ni sluzat, kar vem že kar nekaj časa in se podučila, da je bil tako zelo topel zato, ker so ga ravnokar prinesli izpod luči, kjer se je grel.
fantku je bil blazno všeč rep malega prašička
Moja največja “skrb” na sprehodu po živalskem vrtu je bilo pritiskanje sprožilca na fotoaparatu. V objektiv mi je uspelo ujeti tudi fantiča, ki je bil čisto navdušen nad pujsi, kamor je dovoljen vstop. Najprej je stekel k enemu, ga pobožal se potem hitro dotaknil še enega in se ves navdušen ustavil pri malem pujsku. Pobožal ga je in se posvetil njegovemu repu. Verjetno se mu je zdelo zelo zanimivo, kako je pujs zamigal z repom, ko ga je prijel zanj.
Pogled mi je od fantiča pri pujskih ušel k množici ljudi, ki se je zbrala na hribčku. Ugotovili smo, da je tam bazen, kjer živi morski lev, ki je imel ob 11. uri svoj veliki nastop. Počakali smo in si ogledali njegove vragolije.
predstava morskega leva, ki za ribico naredi skoraj vse
tiger, upravičeno zdolgočasen zaradi ene in iste sprehajalne poti, ki jo prehodi neštetokrat na dan
medved, ki skupaj s kolegom na drugi strani stekla, živi v neki globoki luknji
opica …
Ko sem videla tigra, ki sta se leno sprehajala po svojem koščku živalskega vrta, sem se malo zamislila nad tem, kar počenjamo ljudje. Vsaka nadaljanja žival, ki se je skrivala za rešetkami, se mi je zasmilila. Verjamem sicer, da se delavci v živalskem vrtu trudijo, da bi prav vsaki živali zagotovili najboljši približek naravnega okolja, iz katerega smo jo iztrgali. Vendar je vseeno nakako neetično.
Moje razmišljanje je prekinil neotesani gospod, ki se je pred otroki postavljal s hranjenjem najprej nekega ptiča z dolgim rdečim kljunom, potem pa je čips molil še opicam za rešetkami. Zakaj, za vraga, se je tako težko držati navodil, da se živali ne hrani? Samo predstavljam si lahko, kakšen vik in krik bi najverjetneje zagnal takle neotesani gospod, če bi slučajno ptič z dolgim močnim kljunom kljunil njegovega fantiča, ki bi mu po zgledu očeta ponujal hrano skozi rešetke … Nekateri ljudje se res ne znajo obnašati. Ko pa se jim kaj zgodi, so čisto iz sebe. In naslednji moment so tam že mediji, ki se sprašujejo kdo je kriv. Malo pretiravam, ampak verjetno ne dosti.
stari neotesanec s čipsom hrani opico, proti ujetnici se steguje tudi fantič, ki se zgleduje po najboljšem vzorniku …
Iz glave sem si poskušala izbiti take in podobne strice (verjetno obstaja tudi kakšna taka teta) in uživati v lepem sprehodu. Vendar me je vedno znova, ko sem pritisnila na sprožilec na fotoaparatu, preganjala misel na to, kakšna velika hinavka sem. Večina živali, ki sem jih videla tam, se mi je smilila. Le zakaj moramo kogar koli zapirati v take miniaturne prostore? Ni mi jasno. Poleg tega pa ne najdem niti izgovora za svoje iskanje zanimivih živalskih motivov tem ujetništvu.
dvogrba kamela
žirafa in pav
mreža, za njo pa lev in levinja
slon
želva, Zofijina prijateljica 😉
sova (meglice so mreža, ki jo obdaja)
mreža in ptiči
ari, vsaka v svoji kletki
Žare lepotec …
celotna žirafja družina
Izlet je bil vseeno lep. Predvsem zaradi male nečakinje, ki je vsa vesela tekala naokoli in nam z oponašanjem kazala živali.
Za konec sem v prispevek morala dodati še ilustracijo Jelke Reichman iz meni ene najljubših otroških slikanic Zmaj Direndaj, ki jo je napisal Kajetan Kovič. Ko sem na enem od prostorov, ki so urejeni posebno za otroke videla plastificirane otroške zgodbe, sem se čisto raznežila, ko sem med njimi zagledala Zmaja Direndaja. Spomnila sem se, kako sem lahko dolgo sedela pri miru, gledala ilustracije in si z njihovo pomočjo sama sestavlajala svojo zgodbo o tem zmaju, ki je neznansko užival v lizanju lizik. Hm, kje je že to …
Dober zapis. Sem pa na koncu razočaran, ker sem pričakoval point z risbicami. Namreč na njih se lepo vidi da živali papcajo same sebe (v predelani obliki)
Ko sem bila dve leti nazaj v živalskem vrtu, sem naletela na gospoda, ki je v tigra tam spodaj metal kamenčke, da bi se premaknila, ker sta pač poležavala.ne moreš verjet.
hvala enako, ko sem bila jaz nazadnje v živalskem vrtu, sem se spričkala s froci, ki so metali kamenje v opice. ne da bi se premaknile, ampak kar tako. v živalski vrt (oz. človeški vrt) bi morali zapreti ljudi, ki se ne znajo obnašati.
in prav to je razlog, da me živalski vrtovi bolj redko vidijo, ker preprosto ne prenašam kombinacije neumnih ljudi in zdolgočaseno izgledajočih živali v premajhnih kletkah. saj razumem, da so to večinoma živali, ki so se že rodile v živalskem vrtu in v divjini ne bi preživele, a vseeno. gledanje živali v kletkah mi povzroča nelagodje, pa če se uslužbenci še tako trudijo narediti vse za njihovo dobrobit. iz istih razlogov tudi v cirkus nisem nikoli stopila.
bi pa z vesljem prišla pozdravit Zofijine prijateljice! 😀 in tudi žgečkanja vietnamskega pujska se ne bi branila 😳
Ravno nekaj dni nazaj sem razlagala prijateljem iz tujine, ki so si ogledali ljubljanski živalski vrt, da je tiger strašno zdolgočasen, ker se ves čas sprehaja po eni in isti poti …
In ja, se strinjam z Ireno, ne bi bilo slabo za kak dan dat v kletko kakega človeka, zanesljivo bi se potem drugače obnašal do živali.
u, še nekaj moram dodati. v tujini sem bila v živalskem vrtu samo v Londonu in tam zadeva izgleda čisto drugače. ograje so zakamuflirane (niso samo rešetke, ampak čez kakšne plezalke ali grmičevje) in tako narazen, da res ne moreš ničesar hraniti, večina živali pa je imela tako veliko prostora, da si kar nekaj časa stal ob ograji in naprezal oči, da si jo zagledal. je pa res, da sem bila tam pred več kot desetimi leti, tako da ne jamčim, da je celoten živalski vrt izgledal tako … je bilo pa definitivno tako pri levih in tigrih.
Jaz bi tipa, ki je fotral opičjaka, sto-odstotno narulil. Sicer bi na koncu naredil za idiota mene, ampak to je druga zgodba, z naslovom: Zakaj vedno zmagajo kreteni?
Chef, kreteni zmagajo, ker pametnejši popuščajo.
Zanimiv in dober post. (Čeprav sem na koncu tudi jaz pogrešala poanto, ki jo je omenil NordStar).
Poznam nekaj živalskih vrtov, ki so takšni, kot je opisan londonski. Kjer imate skoraj občutek, da ste med živalmi v naravi. Seveda je vse skupaj predvsem vprašanje denarja, taka reč ogromno stane in relativno majhna mesta oz. države si težko privoščijo takšen finančni zalogaj.
Seveda ostane nerešljivo etično vprašanje. Najbolj etično bi bilo (do živali), da živalsih vrtov ne bi bilo. Vendar ne bi bilo etično do otrok, ki bi divje živali poznali samo z ekrana. Na safari v Afriko najbrž ne more vsak.
Ima pa večina živalskih vrtov po svetu zelo lepo urejene “mini-zooje” z mladimi domačimi živalmi, ki jih mestni otroci prav tako že težko vidijo v živo, in jih je tam dovoljeno po mili volji božati. Jagenjčki, kozlički, pujski, piščančki, zajčki…redko kdaj sem videla tako navdušene otroke in slišala toliko veselega vriskanja.
Ljudi, ki živali kljub prepovedi hranijo, bi najraje zaprla v kletko (po možnosti v tako z mesojedimi zvermi, he he).
Chef, zakaj vedno zmagajo kreteni? Ker pametnejši popusti. In ker so kreteni praviloma agresivnejši.
hm, ne bi bilo etično do otrok, da divje živali poznajo samo z ekrana? etično? mislim, da otrokom manjka mariskaj pred tem kot to, da lahko v živo vidijo živali, ki jih lahko sicer opazujejo samo prek ekrana ali fotografij. etično ni to, da smo iztrebili ohoho živalskih vrst, ki jih niti na filmskem traku nimamo.
Irena, vse, kar si napisala, sicer drži. Vendar ne menja dejstva, da bi bilo otroštvo brez možnosti, videti divjo žival, še bolj osiromašeno, kot že itak je. Vsaj kar zadeva doživljanje in spoznavanje narave.
Tvojega komentarja ne razumem. Ker otrokom še marsikaj manjka, tudi živalskega vrta ne potrebujejo, ali kaj?
In ja, groza je, kar smo storili z živalskim svetom. Iztrebljene vrste se ne vrnejo nikoli več, vedemo se pa, kot da se tega ne zavedamo. Ne da bi branila zoološke vrtove generalno, pa je tako, da bodo nekatere ogrožene vrste lahko preživele samo še v živalskih vrtovih ali rezervatih. Nekaj takih primerov je že bilo in so take živali celo že vrnili spet nazaj v naravo. Ampak to je seveda že druga zgodba.
hm, jaz še nikoli nisem videla pande in koale, ki se mi zdita neverjetno kul živali, pa moje otroštvo (ali življenje nasploh) zaradi tega ni nič bolj osiromašeno. Sicer pa imamo divje živali, ki jih ne moreš kar tako srečati, tudi v Sloveniji 😉
pravim le, da zna otrokom manjkati veliko več bolj bistvenih in življenjsko pomembnih stvari, kot je pogled na divje živali v kletkah.
“Seveda ostane nerešljivo etično vprašanje. Najbolj etično bi bilo (do živali), da živalsih vrtov ne bi bilo. Vendar ne bi bilo etično do otrok, ki bi divje živali poznali samo z ekrana. Na safari v Afriko najbrž ne more vsak.”
Lepo te prosim. Etično do otrok??? Upam, da si samo nerodno zapisala, čeprav se mi zdi da ne…
A so po tvoje živali v službi človeka? Namenjene človeški zabavi? Ima človek neomajno pravico, da jih izkorišča? Da jim jemlje sobodo samo zaradi egoistične človeške želje, da jih vidi v živo za rešetkami? Iztrga iz naravnega okolja samo zato, da se naslaja nad njimi?
Res bi bilo potrebno nekatere ljudi zapreti v kletko, pa ne za celo živlejnje, dovolj bi bil kakšen teden. Zato, da bi si jih lahko drugi gledali… Stališče o tem kaj je etično in kaj ne, bi hitro obrnilo.
Živalske vrtove bi morali zapreti. Počakati in delovati dokler so že zaprte živali žive, potem pa zapreti… Tiste, ki bi jih lahko, pa vrnili v naravo. To je etično, ne pa neka pravica frocov…
Irena, seveda lahko vsak zase reče, da ni imel tega ali onega, pa zato ni bil osiromašen.
Govorila sem generalno. Divje živali so nekaj čudovitega in če obstaja možnost, da jih otroci vidijo, se mi zdi, da jim moramo to omogočiti. Živali, ki so že rojene v ujetništvu (lovljenja v divjini in zapiranja v živalske vrtove danes praktično ni več), trpijo bistveno manj, saj svobode v prvotnem pomenu ne poznajo. Ustrezno opremljenim živalskim vrtovom ne nasprotujejo več niti (resne) organizacije za zaščito živali. Nekaj drugače mislečih ekstremistov se pa pri vsaki stvari najde.
Mimogrede, videla sem koalo in pando v dunajskem Schoenbrunnu. Bilo je nepozabno doživetje in vsaj zame, obogatitev.
Jožica, ne, nisem nerodno zapisala. Na tvoja vprašanja – v precejšnji meri retorična – bi bilo seveda potrebno odgovoriti z “ne”. Vendar bi se potem odprlo nekaj novih vprašanj – kako je s psom na verigi, z mačko v enosobnem stanovanju, s kravo v hlevu…Veš, idealnih oblik sobivanja brez takšnega in drugačnega izkoriščanja ni. Pri čemer bi seveda vsak normalen človek moral smatrati za zločin bikoborbe, farme kožuharjev, pasje in petelinje boje, poskusne živali za kozmetiko…
Še k zadnjemu tvojemu odstavku. Živali iz živalskih vrtov, že tam rojene, se v naravi po večini ne bi znašle in bi postale plen drugih živali ali pa bi poginile, ker si ne bi znale same poiskati hrane. Izraz “neke pravice frocov” pa pove več o tebi kot o tejle temi.
Jaz sem bil s hčerko v ZOO v nedeljo in me je vse minilo, ker je bilo očitno pol Slovenije tam. O neotesancih raje ne bi izgubljal besed, sem bil pa prijetno presenečen nad dejstvom, da vrt niti ni tako neurejen, kot sem ga imel v spominu.
Lepo popisano in poslikano. Moje mišljenje pa je, da bi morali ljudi osveščati o tem, kaj je živalski vrt, kakšna je funkcija in namen živalskega vrta in kako se je potrebno v živalskem vrtu obnašati do živali in seveda do ljudi. Velikokrat sem bil v živalskem vrtu in sem med sprehodom otroke podučeval o živalih. ( ne tuje, svoje in otroke mojih prijateljev, ki sem jih peljal na ogled živalskega vrta) Naletel sem na mamico z dvema otrokoma, ki jima je kazala živali in jima pripovedovala, kaj je to za ena žival in kaj je. Ko je pokazala na kamelo, je rekla: No otroka, to je pa žirafa. Nekaj trenutkov sem jo gledal, stopil do nje in ji rekel: Gospa, če je to žirafa, ste vi verjetno krava. Opozoril sem jo, da z napačnimi razlagami zavaja otroke in jih poneumlja. Drugič sem naletel na dva “froca” tam okoli 11 do 12 let stara, ki sta v kravo metala kamenje. Stopil sem do njiju in vprašal, zakaj mečeta kamenje v žival. Vsa začudena in napol prestrašena, sta mi začela pripovedovati o strašni, grozoviti, rogati zverini v katero sta metala kamenje, da bi jo razdražila in da bi lahko videla njene grozne zobe s katerimi trga meso.Sveta preproščina. Otroka nista poznala domače krave. Ko sem jima razložil, da je to domača krava, katere mleko pijeta in da kljub rogatosti ni popolnoma nič nevarna, sta me tako nejeverno gledala, da se nisem mogel več držati resno in sem se začel smejati. Otroci živali morajo poznati, no vsaj ločiti jih morajo znati. In še en primer objestnosti in nekulture. Skupina šestih fantov se je afnala pred kletko z opicami. V opice so metali vrečke, škatlice cigaret (prazne), pesek in podobno, pri tem so se spakovali in oponašali opice. S hčerko sem še mimo njih, se v njihovi bližini ustavil in hčerki na ves glas povedal: No, sedaj vidiš, zakaj morajo biti živali v kletkah. Pobci so me nekaj trenutkov prav čudno gledali, nato pa so se pobrali na drugo mesto, vendar, kolikor sem videl niso več zganjali bedarij. No, toliko !
večina živali v vrtu se vede povsem neživalsko, njihovi gibi in odzivne rekacije so patološke, čist so ukalupljeni, zmedeni – da bi videli tistega ” velikega ježa” (kak se zaj ne spomnim imena bemti, tisto veliko živalco z črno belimi, dolgimi, dolgimi bodicami) ki je dobesedno raztreseno švigal naprej in nazaj, nič več kot dva metra, brez postanka…
…sem bila teden dni nazaj, tud po več kot 15ih letih…in kljub temu, da sem se vedla ko otrok, ki prvič vidi nekaj živega heh, me je povsem žalostilo, v kakem okolju žive te boge zverince & Co. Definitivno premajhni bivanjski prostori…in ja, živali nikakor ne bi smele živeti za tako vrsto ograje, kot jo predstavlja živalski vrt. to je zanje zapor in propad.
še to: čeprav je za otroke živalski vrt precej spoznavne narave, vseeno ne dobijo o njih prave slike…
…in tud s tem pojasnilom se ne morem sprijaznit, da se večina tovrstnih živali danes rojeva prav v živalskih vrtih, da jih več ne lovijo. Đizuskrajstus, kako simpl je to – jim človeško, prevzetno odvzet njihovo pravo naravo…zavoljo…amm naše radovednosti in vedoželjnosti.
Tule je še ena alternativa:
http://bibaleze.si/clanek/starsi/foto-druzinam-prijazno-zoo-park-rozman-prvi-zasebni-zivalski-vrt-v-sloveniji.html
“Pot nas je tokrat zanesla v Vrzdenec, majhen kraj poleg Horjula pri Vrhniki, v prvi zasebni živalski vrt v Sloveniji.”
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042264909
“… Rožmanec zaupal, da namerava v bližnji prihodnosti prek zavetišč za prosto živeče živali pripeljati večji del avtohtonih slovenskih vrst, saj, kot je opazil, večina ljudi sploh ne pozna živali, ki jih obkrožajo. Za zdaj ima še težave pri “nabavi” novih primerkov, ker ni član združenja evropskih živalskih vrtov. “Ker živali ne dobimo na klasičen način z izmenjavo kot v večjih vrtovih, ima vsaka žival svojo zgodbo. Mlado kamelo smo recimo dobili iz cirkusa,” pravi Rožanec, ki v kratkem pričakuje tudi naraščaj pri svojih kozorogih …”
To pomlad se mimo hiše, kjer živim z družino, sprehaja ponosen srnjak. Z družicama obstane med drevesi sliv, ovohava zrak, uhlja obrača v vse smeri, kot da nista priraščena.
Zdrzne se, ko začuti mojo prisotnost. Na svoj način pove gospodičnama, da naj odideta čez njivo v zavetje gozda. Lahkotno, kot da sta iz sanj, se izgubita med cvetočimi akacijami, katerih vonj plemeniti večerni zrak.
Srnjak prhne. Sunkovito spusti in takoj zatem dvigne glavo. S korakom gospodarja, v ravni črti, se sprehodi čez njivo. Preden potone v gozd, se ustavi in pogleda v moji smeri. Ovohava zrak. Še vedno sem tujek v njegovem stvarstu, a odide pomirjen, ker od mene ne veje grožnja.
S tem zapisom se pridružujem mnenjem, ki dvomijo o nujnosti vzdrževanja ustanov, ki so si nadela ime živalski vrtovi.
Tigrčka pa medota bi blo treba pelat na sprehod 😉
Doknir, se ti opravičujem, ker je šele zdaj viden tvoj komentar. Vrglo ga je v moderacijo, jaz pa že tako dolgo nisem bila v nadzorni plošči, da nisem vedela, da si pristal tam.
Definitivno bi bilo treba družbo priskrbeti slonici, se mi zdi da je tako žalostna – in ni čudno, sloni so bitja, ki živijo v tropih ne pa samotarsko življenje.
Ptiči imajo premajhne kletke – morali bi imeti takšne, da bi lahko leteli več kot 1m 😛 Mislim, da bi bilo to dobro tudi za njihovo telo (tako kot baje konji zbolijo, če se ne gibljejo dovolj).
Tudi oni ježevci (ne vem, če je pravo ime;)) bi morali imeti več prostora…3 kvadratni metri def. niso dovolj.
Pa medo skos laufa ob ograji gor in dol. A je res v drugem delu še en? Jaz ga nisem videla in se mi je zdelo zamalo, da je ta zaprt na 1/4 ozemlja za medvede.
…
Ohh ja…se počutim tako nemočno, bi ful rada pomagala vse to zrihtat.
Sicer ne vem, kako je pri nas s tem(ne vem kdo ga vodi in kakšen/a je), ampak moje mnenje je, da bi moral živalski vrt voditi nekdo, ki ima rad živali, ne pa denar.