O ljubljanskem živalskem vrtu sta med drugimi blogerji pisala že Chef in Samo. Zabaven se mi je zdel tudi strip ptičev, ki ga je naredila Darjas. Sedaj bom nekaj dodala tudi jaz.

Neznano veliko število let po mojem prvem obisku živalskega vrta v naši prestolnici, ki se je zgodil enkrat v osnovni šoli, sem bila spet v ZOO-ju. Na obisk je prišla Piromanova sestra s hčerko in vsi veseli in navdušeni smo se odpravili do tistega koščka Rožnika, kjer za ograjami živi veliko živali, ki bi se morale nahajati na povsem drugih koncih sveta.

Parkirišče okoli živalskega vrta je bilo na soboto dodobra zaparkirano. Proti vhodu so se večinoma odpravljali starši s svojimi malčki. Živalski vrt je več kot primeren za take obiskovalce, saj otroci zelo uživajo na raznih igralih, starši pa se lahko zleknejo v zanje pripravljene ležalnike in nadzirajo situacijo.


Piroman z nečakinjo

Že takoj na vhodu so nas pričakali z razkazovanjem kač. “A se boste dotaknili tega malega pitona? Boste videli, da res ni sluzast,” je govorila punca, ki je v rokah držala pitona, ki ga je potem z največjim veseljem k sebi vzel tudi Piroman. Niti njegova mala nečakinja se ni odrekla dotiku kače. Ko so vprašali mene, če bi se ga dotaknila, sem rekla, da ni treba. Ne zato, ker bi se ga bala, samo dajte mu mir, no. Potem sem ga vseeno pobožala. Da sem se prepričala, da res ni sluzat, kar vem že kar nekaj časa in se podučila, da je bil tako zelo topel zato, ker so ga ravnokar prinesli izpod luči, kjer se je grel.


fantku je bil blazno všeč rep malega prašička

Moja največja “skrb” na sprehodu po živalskem vrtu je bilo pritiskanje sprožilca na fotoaparatu. V objektiv mi je uspelo ujeti tudi fantiča, ki je bil čisto navdušen nad pujsi, kamor je dovoljen vstop. Najprej je stekel k enemu, ga pobožal se potem hitro dotaknil še enega in se ves navdušen ustavil pri malem pujsku. Pobožal ga je in se posvetil njegovemu repu. Verjetno se mu je zdelo zelo zanimivo, kako je pujs zamigal z repom, ko ga je prijel zanj.

Pogled mi je od fantiča pri pujskih ušel k množici ljudi, ki se je zbrala na hribčku. Ugotovili smo, da je tam bazen, kjer živi morski lev, ki je imel ob 11. uri svoj veliki nastop. Počakali smo in si ogledali njegove vragolije.

predstava morskega leva, ki za ribico naredi skoraj vse


tiger, upravičeno zdolgočasen zaradi ene in iste sprehajalne poti, ki jo prehodi neštetokrat na dan


medved, ki skupaj s kolegom na drugi strani stekla, živi v neki globoki luknji


opica …

Ko sem videla tigra, ki sta se leno sprehajala po svojem koščku živalskega vrta, sem se malo zamislila nad tem, kar počenjamo ljudje. Vsaka nadaljanja žival, ki se je skrivala za rešetkami, se mi je zasmilila. Verjamem sicer, da se delavci v živalskem vrtu trudijo, da bi prav vsaki živali zagotovili najboljši približek naravnega okolja, iz katerega smo jo iztrgali. Vendar je vseeno nakako neetično.

Moje razmišljanje je prekinil neotesani gospod, ki se je pred otroki postavljal s hranjenjem najprej nekega ptiča z dolgim rdečim kljunom, potem pa je čips molil še opicam za rešetkami. Zakaj, za vraga, se je tako težko držati navodil, da se živali ne hrani? Samo predstavljam si lahko, kakšen vik in krik bi najverjetneje zagnal takle neotesani gospod, če bi slučajno ptič z dolgim močnim kljunom kljunil njegovega fantiča, ki bi mu po zgledu očeta ponujal hrano skozi rešetke … Nekateri ljudje se res ne znajo obnašati. Ko pa se jim kaj zgodi, so čisto iz sebe. In naslednji moment so tam že mediji, ki se sprašujejo kdo je kriv. Malo pretiravam, ampak verjetno ne dosti.


stari neotesanec s čipsom hrani opico, proti ujetnici se steguje tudi fantič, ki se zgleduje po najboljšem vzorniku …

Iz glave sem si poskušala izbiti take in podobne strice (verjetno obstaja tudi kakšna taka teta) in uživati v lepem sprehodu. Vendar me je vedno znova, ko sem pritisnila na sprožilec na fotoaparatu, preganjala misel na to, kakšna velika hinavka sem. Večina živali, ki sem jih videla tam, se mi je smilila. Le zakaj moramo kogar koli zapirati v take miniaturne prostore? Ni mi jasno. Poleg tega pa ne najdem niti izgovora za svoje iskanje zanimivih živalskih motivov  tem ujetništvu.


dvogrba kamela


žirafa in pav


mreža, za njo pa lev in levinja


slon


želva, Zofijina prijateljica 😉


sova (meglice so mreža, ki jo obdaja)


mreža in ptiči


ari, vsaka v svoji kletki


Žare lepotec …


celotna žirafja družina

Izlet je bil vseeno lep. Predvsem zaradi male nečakinje, ki je vsa vesela tekala naokoli in nam z oponašanjem kazala živali.

Za konec sem v prispevek morala dodati še ilustracijo Jelke Reichman iz meni ene najljubših otroških slikanic Zmaj Direndaj, ki jo je napisal Kajetan Kovič. Ko sem na enem od prostorov, ki so urejeni posebno za otroke videla plastificirane otroške zgodbe, sem se čisto raznežila, ko sem med njimi zagledala Zmaja Direndaja. Spomnila sem se, kako sem lahko dolgo sedela pri miru, gledala ilustracije in si z njihovo pomočjo sama sestavlajala svojo zgodbo o tem zmaju, ki je neznansko užival v lizanju lizik. Hm, kje je že to …