Profesorica ruščine

Najprej se moram NAJLEPŠE ZAHVALITI vsem, ki ste v sredo ((4. november 2009)), mislili name in v mojo smer pošiljali polno pozitivne energije. Verjamem, da sem ravno zaradi vseh vaših misli ostala tako zelo mirna. Res me je pred začetkom predstavitve oz. zagovora diplome začelo malo stiskati, roke in glas so se malo tresli, ampak konec koncev je bilo vse skupaj prav super.

Kljub začetni tremi, sem se nekje na sredi vsega zavedla, da je to moj trenutek, moj dan, moj koncert, moja predstava in verjela sem, da bom z odra odšla kot zmagovalka. Ocena ni bila pomembna. Važno je bilo samo, da končno postavim piko na I vsem letom študija na rusistiki. Seveda moje študentske kariere še zdaleč ni konec. Čaka me še ena diploma, ki bo zame veliko bolj zahtevna kot je bila ruska. To sicer ne pomeni, da je bila diploma na rusistiki ena sama zabava in nekaj, v čemer sem neizmerno uživala, ampak sinološka diploma bo zame vsekakor bolj naporna. Bom pa zato na koncu toliko bolj vesela. 🙂

Ena od sošolk, ki so prišle na FF samo zaradi mojega zagovora, me je po koncu vprašala, če se že počutim kot Free Willy 🙂 Hm. Ne. Zdi se mi, da sem se šele proti večeru počasi začela zavedati, kaj se je zgodilo. Zdaj pa upam, da si bom uspela vzeti še kakšen dan brez vseh ostalih stvari, ki jih še počnem, in samo uživati. Izvod diplome si bom pa samovšečno postavila na vidno mesto, da me bo spominjal na sredo in na preteklih 11 mesecev.

Na začetku sem napisala, da verjamem, da sem bila tako zelo mirna zaradi vseh pozitivnih misli, ki so prihajale v mojo smer. Nekaj pa je prav gotovo doprinesel tudi koncert Porcupine tree in Demians v Kinu Šiška na večer pred dnevom D. Karto za koncert sem imela sicer že kakšna dva tedna preden sem izvedela za točni datum zagovora. In to naključje se izkazalo za nekaj res dobrega, saj sem odšla spat z mislimi na koncert, kar pomeni, da nisem razmišljala o vseh straneh, ki bi jih bilo še koristno prebrati in o tem, česa vsega ne znam. Ker nisem bila nervozna, sem lahko v miru zaspala in se tudi naspala. Zjutraj pa sem si rekla: “Moj zagovor bo nekaj takega, kot je bil koncert za fante iz Porcupine tree in Demians. Fantje so svoje delo opravili res odlično. Tako bom tudi jaz dala vse od sebe, potem pa bo, kar bo. In verjamem, da bomo na koncu zadovoljni vsi – tako publika 2. letnika rustistike, ki me je morala poslušati v okviru Seminarja I, kot jaz.”

In zgodilo se je natanko to. Za 90 minut, kolikor je trajala predstavitev diplome in potem še odgovori na nekaj vprašanj, sem se spremenila v izvajalaca, ki se je za svojo publiko potrudil maksimalno, kolikor se je lahko. Po odzivih sodeč, mi je kar uspelo. Profesor Javornik je rekel, da je bil nastop popolnoma v skladu z mojo naravo – odprt, karnevalski in sočen 😛 Pri moji diplomi je našel tudi nekaj pomanjkljivosti, kar je popolnoma razumljivo. Naštel je še dva teoretika, ki bi ju lahko vključila v diplomo, ampak je priznal, da bi mi lahko zanju povedal že prej, pa ni želel. Na koncu je poudaril, da dobim 10 ravno zaradi tega, ker sem popolnoma sama izbrala temo in tudi literaturo, ki jo je bilo kar težko najti. Kakor koli … to poglavje mojega življenja je zaključeno, še toliko bolj pa me veseli dejstvo, da se je vse skupaj odvilo tako odlično 😉

Demians

Naj napišem še nekaj besed o koncertu. Prvi plus je, da se je koncert v Kinu Šiška začel ob 20.00, tako kot je bilo napovedano. Ne spomnim se, kdaj – če sploh – sem bila na koncertu, ki se je začel TOČNO ob napovedani uri. Zelo zelo pohvalno! Sicer sem zaradi točnosti zamudila celoten prvi komad predskupine Demians. Za to je sicer več razlogov … Prvi je, da je bila pred vhodom v Katedralo že kar lepa gneča, ko sva midva prišla do tja, drugi pa, da mi varnostnik ni pustil v dvorano odnesti fotoaparata in sem ga morala pustiti v garderobi. Fotografe (nobene razlike ni bilo med fotoaparatom in telefonom) so varnostniki dokaj dosledno preganjali tudi med koncertom.

Drugi plus tega koncerta je bil koncert sam. Če se mi je zdelo, da so se Francozi Demians nekajkrat malo lovili (verjetno so imeli kakšne težave z monitorji), so Porcupine tree svoje odigrali tako točno kot švicarska ura 🙂 Ko sva po koncu koncerta čakala v dolgi, počasi premikajoči se vrsti na moj anorak in fotoaparat, sva na nekih vratih videla list, na katerem je pisalo, da bo oz. je koncert trajal od 21:10 do 23:25. Vmes so imeli fantje 10-minutno pavzo. Ko so odšli z odra, se je na platnu prikazala ura. Takoj, ko je odštela 10 minut, so se spet prikazali. Na uro sem pogledala spet, ko je bilo konec koncerta …  in, koliko je bila ura? 23:25. Točno. 🙂

Demians

Kljub temu, da nisem smela v Katedralo odnesti fotoaparata, sem s telefonom uspela ukrasti nekaj (slabih) fotografij … toliko, da približno pokažem kako je vse skupaj izgledalo. Odličnega vzdušja, ki je preplavilo Katedralo, vam tako ali tako ne morem posredovati preko fotografij, niti preko besed. Ker ne znam. Zato sem pod fotografije prilepila še originalen spot Porcupine tree in njihovega komada Time flies, za katerega se mi zdi, da je pisan prav za mojo letošnjo jesen :”But after a while you realize time flies. And the best thing that you can do is take whatever comes to you, cos’ time flies”. Še več glasbe, besedil in spotov pa dobite na spletni strani Porcupine tree.

Porcupine tree

Porcupine tree

Katedrala