Vse najboljše, Ewan McGregor

Takšne oddaje meni osebno dajo veliko več, kot kar koli drugega, kar se vrti v škatlah, ki jih imamo že skoraj v vsaki sobi stanovanja. Čeprav se sama nikoli ne bi upala spraviti na kakšen tak podvig, ker je v moji glavi vse preveč “kaj če-jev”, ki nas po mnenju Ewana omejujejo pri tem, da bi doživeli res fantastične stvari, se mi vseeno zdi, da sem skozi njuno potovanje lahko dobro podoživljala dogodivščine, ki sta jih srečala na poti. Na nek način so me prav osvobajale. Ne zavidam jima toliko dejstva, da sta videla ogromno kvadratnih kilometrov sveta in spoznala vrsto različnih ljudi. Zavidam jima predvsem to svobodo v glavi. Seveda so se tudi v njunih glavah pojavljale dileme, vprašanja, dvomi, domotožje in strah, a sta skupaj premogla dovolj moči in razuma, da sta se spopadla s še tako neprehodnimi mostovi in globokimi deročimi rekami, in prišla na cilj. Kdaj pa kdaj so jima na pomoč priskočili tudi prijatelji iz ekipe, ki je Ewanu, Charleyju in njunemu snemalcu sledila z avtomobili, a večino odločitev sta sprejela sama. To je bilo vendar njuno potovanje.

Ko sta se po nekaj več kot 110 dneh pripeljala do nekega kraja blizu New Yorka, kjer so ju, ne da bi sama vedela za to, pričakali domači, sem se spomnila, kako je bilo po treh mesecih priti domov iz Moskve. Trije meseci se sicer ne zdijo neka dolga doba, a človeka na nek način vseeno zaznamuje. Čeprav se v času študija v Rusiji nisem spopadala niti s približno tako zoprnimi problemi, kot sta jih morala dnevno premagovati Ewan in Charley, sem takrat pridobila zelo pomembne izkušnje. Mogoče se jih ne zavedam niti po treh letih, a verjamem, da so vpliavale name. Tudi to je razlog, da sem na Romanovo vprašanje, če bi ga pustila na kakšno tako Long way round potovanje odgovorila, da bi. Ne bi mi bilo vseeno in skrbelo bi me zanj, a takih stvari nekomu, ki ga imaš rad ne moreš odreči. Poleg tega lahko takšna potovanja samo še bolj utrdijo vsakega posebej in oba skupaj.

Glavni razlog, da sem sploh začela pisati tale zapis je dejstvo, da Ewan McGregor danes ((31.3.)) praznuje svoj 39. rojstni dan. Happy birthday, Ewan! 😉

Pred Long way round ga nisem poznala. Verjetno je “krivo” dejstvo, da o filmih res nimam pojma. 🙂 Ampak konec koncev sploh ne vem, če si ga želim spoznati kot igralca. Ne dvomim, da je dober, sedaj ko si je pri meni nabral še zvrhan koš simpatije, je verjetno še toliko boljši. Samo vseeno nisem prepričana, da ga hočem spoznati v vlogi nekoga drugega. Nočem si pokvariti odličnega vtisa o človeku, ki mi je močno prirasel k srcu. Ne samo on, ampak cela ekipa, ki je skrbela za to potovanje. Zato si bom zdaj raje poiskala še oddaje iz serije Long way down, ki sta jo tri leta kanesje ((leta 2007)) s Charleyjem Boormanom posnela na poti od Škotske do Južnoafriške republike.

Privoščite si! Oboje!