Gladina letošnjega razburkanega poletja se je počasi začela umirjati in stvari se spet postavljajo v tirnice znotraj načrtov. Z julijem sem najprej nehala služiti denar, ker sem se odločila, da se bom posvetila izključno diplomi in jo v čim krajšem času spravila najprej v elektronsko obliko, nato na papir in na koncu z zagovorom še na potrdilo, ki bo govorilo o moji izobrazbi, s katero se bom v naslednjem koraku borila za službo. A življenje je dokaj nepredvidljiva reč in načrt, ki sem si ga zadala še pred julijem, je naredil en relativno velik ovinek.

Tako sem bila v zadnjih desetih dneh priča praktično celotnemu življenjskemu ciklu. 6. julija ponoči se je rodila mala deklica, štiri noči kasneje pa je njen pradedek našel svoj mir v večnosti. Vem, da se bo bralo čudno, ampak še nikoli do zdaj si za nobenega človeka nisem želela, da bi odšel, tako zelo, kot sem si to želela za dekličinega pradedka. Ni mi bilo težko ob njem prebedeti eno noč in eno popoldne. Nasprotno. Zdi se mi, da je bilo to celo neke vrste blagoslov. A ko sem gledala človeka, ki se ujet v klešče neizprosnega pljučnega raka bori za vsak atom zraka, mi je bilo težko. Predvsem zato, ker je med tistimi nekaj besedami, ki jih je še uspel izreči, večkrat prosil, naj mu pomagamo, pa mu nismo mogli. Vse, kar smo lahko naredili je bilo, da smo mu dali protibolečinsko tableto, ga posedli in ga podpirali s treh strani, potem pa ga, ko smo presodili, da ga je sedenje že zelo utrudilo, spet čim lepše položili nazaj v ležeči položaj. Pri tem smo lahko ves čas spremalji kratke a redke vzklike in grimase na njegovem obrazu, ki so govorile o neizmernih bolečinah, ki jih je doživljal. Nato je neko noč, potem ko že cel teden ni več ne jedel ne pil, končno našel svoj mir in odšel.

Velik mož je bil ta gospod in vesela sem, da sem ga spoznala še preden ga je ujela bolezen. Prav tako sem hvaležna tudi za (težke) ure, ki sem jih lahko preživela ob njegovi smrtni postelji.

Tokrat se nisem spraševala, od kod sploh pridemo in kam gremo. Tokrat je bila v moji glavi samo praznina. Moje oči pa so se večkrat napolnile s solzami. Nisem jih želela skrivati. Pustila sem, da so mi stekle po licu in izginile. Tako kot izgine naša duša, ko nam odpove telo. Potem so se znova prikradle v oči, tako kot se tudi duša prikrade v majhno bitjece, čigar telo ustvarita dve celici. Takšno je življenje. Nas vseh in vsakega posebej. In večjega vpliva nanj praktično nimamo. Pridemo in gremo.

Trenutno poskušam o teh stvareh, ki jim nikoli ne bomo prišli do konca, razmišljati čim manj in se čim prej spet spraviti nazaj na začrtano pot. Počasi, a vztrajno mi bo uspelo. Vem. Samo, da bom zdaj v ta načrt vrinila še malo več bivanja in gibanja v naravi … Včeraj (( torek, 14. julij)) sva z Romanom prišla v Bohinj in se zvečer odpravila posedat na obalo Bohinjskega jezera. Kakšen mir. Le v daljavi so se slišali glasovi razigranih ljudi. Še dežne kaplje, ki so naju na koncu pregnale nazaj proti mojemu domu, so ustvarile neko posebno atmosfero. In danes v sebi čutim še kanček več energije. In še bolj sem odločena, da moram uresničiti svoj poletni načrt, kamor spada tudi vsaj eno plavanje v Bohinjskem jezeru in obisk kakšnega koncerta v okviru Festivala Kanala, ki se ob sredah dogaja na Ribčevem Lazu. Dovolj besed. Nazaj k dejanjem.