Zadnje mesece sem bila ujeta v nenehen pritisk, ki me je na trenutke že prav pošteno dušil. A sem ga premagala, se ustavila, globoko vdihnila, dolgo in počasi izdihnila, si vzela čas za razmislek in naredila naslednji korak. Težko sem pričakovala tisti junijski dan, ki je svetil kot lučka na koncu dolgega tunela in mi dajal energijo, da sem se vedno znova usedla za računalnik, napisala naslednjo stran diplome, preverila novo informacijo, uporabila slovar in se nato spet prestavila za papirnate knjige, iz katerih mi je uspelo narediti premalo izpiskov, ki bi mi služili za ponavljanje snovi. In že je bil tisti junijski dan, ko sem morala pokazati svoje znanje, na drugi strani noči. Lučka na koncu tunela, ki se je še prehitro spremenila v njegov konec, se je ravno zaradi pomanjkanja časa za učenje, v trenutku, ko sem pomanjkljivo odgovorila na zastavljena vprašanja, izmuznila in znova sem jo zagledala tam nekje daleč v daljavi …
Zdaj sem spet tam, kjer muhe še naprej veselo letajo naokoli. Diploma je, a naziva še ni. Znanja je veliko, a žal je tista skleda, ki bi jo moralo napolniti, še prevelika. Stalno prebivališče na novi osebni izkaznici je, a dom je še v ruševinah. Jaz sem, a prostor okoli mene se zdi vse manjši in včasih si želim, da bi imela veliko kladivo in bi lahko razbila te navidezne stene, ki me omejujejo. Tolažim se z že odživetim kratkim 24-urnim izletom v Bovec, ki sem ga videla prvič. Prvič sem se peljala tudi čez prelaza Vršič in Predel. Da je ta izlet vseboval kulinarični zaključek v piceriji Kotnik v Kranjski gori, me ni zmotilo, vendar sem bila vseeno bolj vesela postrvi, ki nam jih je mojstrsko popekel Tadej. Mogoče mi je pikico žal, da nisem šla na rafting po Soči, ampak sem, medtem ko so se nekateri zabavali na krasni hčeri planin, jaz imela svojo prav posebno zabavo. Lepo smo se imeli, ni kaj.
Čeprav sem brezposelna, te dni nimam časa za dolgčas. Problem je le, da mi večina obveznosti, ki jih imam, ne polni bančnega računa … Stvari, ki želijo biti dokončane, je toliko, da mi nekako kar zmanjkuje energije za šiviljski vikend, ki se mi čez nekaj dni obeta pri Ani. Le kdaj bom našla čas, da ponovim risanje krojev in kdaj bom želeni kroj uspela zrisati tudi v merilu 1:1? Danes? Hm. Danes me čaka še naloga pomočnice pri paniranju zrezkov, nekaj dela z opranimi oblačili in mini čistilna akcija. Če bi uspela spisati članek o zelo lepem doživetju v privatnem živalskem vrtu Sikalu ZOO v Boračevi pri Radencih, bi bil dan popoln. Jutri? Najprej v Ljubljano, sledijo govorilne ure na fakulteti in obisk gradu Bogenšperk. Pojutrišnjem? Pisanje članka o Bogenšperku, sledil bo skok v Bohinj, ki ga nisem videla že celo večnost, potem pa nazaj v Ljubljano na večerne korekture kroja pri Ani. Če ga bom med vsemi temi opravili sploh uspela zrisati 🙄
Kljub neštetim obveznostim se najbolj od vsega veselim dneva, ki ga bova lahko začela čisto sama, v najinem svetu, ki deluje tako zelo dobro. Da bi ta dan prišel čim prej in da v najin svet ne bi vdiralo preveč motilnih situacij … Gremo naprej …
in potem enkrat, ko se bo življenje malce umirilo, gremo na kavo. ali na kakšen dober koncert. mimogrede, Ana Desetnica se začne kmalu … 😉
in potem enkrat pridem, da mi razkažeš buče v mozirskem gaju. saj gre. naprej. včasih hitreje, včasih počasneje, gre pa. in vedno NAPREJ!
se pišemo! ♥♥♥
Irena, zmenjeno! A se že ve, če bo na Desetnici kaj zanimivega? 🙂
Spominčica, ti zdaj najprej veselo preživi soboto in neznansko uživaj!! Potem se pa že dogovorimo, da pripelješ svoje fantiče v moje nove konce 😉
na Desetnici je vedno kaj zanimivega! 😎
Ja, pridna si, le pogumno naprej. Ostani pozitivka naprej. LP
Jaz pa komaj čakam, da preberem o Bogenšperku in tistem hecnem živalskem vrtu 🙂
Irena 😎
BoštjanB, se trudim biti pozitivna, čeprav mi ne uspeva vedno 😉 Lp
Chef, si bom začela še domišljati, da so ti moji članki res zelo všeč 😉 Drugače je pa g. Tomi iz Sikalu ZOO neverjetna faca! Smo se kar težko odlepili od teh prijaznih ljudi 🙂
🙁 žalostna sem, da slišim to; oh ta naš kubek ff; drugače je bila tvoja predstavitev taibangle- super temo si si izbrala; držim pesti, kmalu bo mimo…veš kolk ljudi poznam,ki se jim je zalomilo; ponavadi takšni, ki jih zanima še kaj več kot le tisto,kar je treba znat; srečno
ti si naš talent, idol in bohinjska taprava skuta…
res smo se imeli lepo… v Bovcu. hvala, še enkrat, za slike. samo en popravek – Tadej je pekel šnicle, postrvi pa so bile Denisove 😉
lpt
Špela, hvala! Pa ne bit žalostna. Take stvari je pač treba sprejeti in jih čim prej rešiti. V življenju se mi je zgodilo že marsikaj hujšega 🙂
Black, cmok!
Tina, sem vesela, da so ti slike všeč. Kar se tiče pa postrvi .. Oba mojstra sta jih pekla. Samo, da sem jaz jedla eno od Tadejevih 🙂 Sem pa poskusila košček odličnega govejega mesa, ki ga je pekel Denis 😛 Definitivno lahko kdaj ponovimo vsaj žar, če ne Bovca. Mogoče naša mojstra lahko pošljemo na mozirsko roštiljado, da nam bosta spet spekla kaj okusnega 🙂
Kandela, tudi sama trenutno rinem skozi nekakšen tunel, zaključujem izbor za novo knjigo in seveda ob tem potrebujem cel kup pomoči in sem se zato obrnila nate. Zanima me, če imaš naslov ali telefon od Anke Bulovec. Vem, da si nekoč napisala, da se boš pustila fotografirati samo še njej. Tudi sama imam to željo, če že moram imeti fotko, potem bi res rada, da mi jo ona naredi, ker so mi njene fotografije res super.
Zelo ti bom hvaležna, če imaš kje kakšno informacijo. Saj bi ji pisala na blog, a tam tako redko objavlja, jaz bi jo rabila pa kar zelo kmalu.
Pliz?