Čakam novo poletje

Glede na to, da nisem ravno največja ljubiteljica visokih temperatur in morja ((Zame bo najbrž vedno najboljša poletna osvežitev tista v Bohinjskem jezeru.)), je mogoče malo nenavadno, da si želim naslednje poletje. Ampak samo visoke temperature in kakšen obisk morja bodo zadostili pogojem, da se bom oblekla v pisano vijolično obleko, ki sem jo junija šivala pri Ani Malalan. Sprva sem mislila, da bom z lahkoto končala začeto. Nato se je zalomilo pri zadrgi, ki kar ni in ni želela opravljati dela, za katerega je bila ustvarjena. Ko sva se le uskladili, je za zadnji šiv, ki bi pritrdil še spodnji in hkrati tudi zadnji rob na moji obleki, enostavno zmanjkalo koncentracije in časa. Tako je pisani šotor, kot je mojo obleko poimenovala Ana :lol:, ostal nedokončan. Najprej je bilo konec šiviljskega tečaja, nato pa je mimo mene in šivalnega stroja pobegnilo še vroče poletje.

Medtem ko se jaz še vedno ukvarjam z drugimi, trenutno veliko pomembnejšimi stvarmi, kot je dokončanje frfotave pisane poletne obleke, je Ana že začela zbirati prednaročila za svoj krojaški priročnik, ki izgleda zelo obetavno. Tisti, ki se boste odločili, da se z Ano in njenim krojaško-šiviljskim znanjem srečate jeseni, boste deležni tudi podrobnejše razlage njenega priročnika. A Ana za jesen ne napoveduje le novega SUPERtermina za učenje vse bolj priljubljenih starodanih veščin. Ena od novosti pri njej je, da se bo preselila čisto v center Ljubljane na Židovsko ulico, kjer bo odprla šiviljski fitnes. Tam boste lahko srečali tudi Kajakajo.

Jaz se bom oktobrsko-novembrskemu šiviljskemu vikendu odrekla, kljub temu, da je v moji veliki šiviljski škatli še veliko blaga. Upam le, da bom možgančke lahko že kmalu zaposlila kar doma. Predvsem si želim, da bi našla čas, da se v miru posvetim lastnemu overlocku oz. entlarci, ki sem jo po zaslugi očeta in naključnega srečanja s 50-odstotnim znižanjem dobila pred kakšnima dvema mesecema. Ker je na mojem urniku še toliko stvari, je elna 344 do nadaljnjega varno zaprta v škatli in potrpežljivo čaka, da ji pokažem sonce in jo s pomočjo navodil odpeljem v svet šivanja. Ko se spoznava, se njeno pedalo ne bo več ustavilo in koluta sukanca se bodo praznila v luknjah na blagu 🙂

Tudi, če se poletje še ne bo vrnilo zelo kmalu. Z mojim pisanim šotorom bova že dokončala še nedokončano in ga počakala. Samo, da se enkrat SREČNO konča tale september!