V prejšnjem prispevku sem napisala, da sem se v iskanju zaposlitve odpravila na zaposlitveni sejem v Ljubljano. Poleg nekaj prijetnih pogovorov na stojnicah podjetij kot so Krka, Špica, B/S/H in LifeClass si bom zapomnila tudi daljši klepet z Igorjem, ki dela za Mojedelo.com.
Ko sva predelala trening trženja, ki ga njegov delodajalec ponuja skupaj s podjetjem Lisac&Lisac, in razne teme glede zaposlovanja, sva z vikanja prešla na tikanje in nekaj besed namenila tudi življenju pri taščah. 🙂 Preden sem se dokončno poslovila, sem ga prosila za njegovo osebno mnenje glede zaposlitvenih agencij. Ni še tako dolgo, ko sem na Valu202 poslušala oddajo Vroči mikrofon, ki se je ukvarjala ravno s to temo. Ker sem si o agencijah ustvarila ne preveč pozitivno mnenje, me je zanimalo, kaj o tem meni nekdo, ki se dnevno srečuje z iskalci in ponudniki zaposlitve. Povedal mi je, da načeloma nihče ni naklonjen tem agencijam. Najbolj pomembno je, kakšno pogodbo iskalec zaposlitve podpiše z njimi. Na podlagi pogodbe se izvaja tudi plačilo agencijam za posredovano delo. Ena od opcij je, da ti mesečno trgajo delež od plače. Vseeno sem se strinjala z njegovim nasvetom, da konec koncev z vpisom v njihove baze ne morem nič izgubiti. Šele v primeru, da bodo našli službo, primerno moji izobrazbi in izkušnjam, se bomo začeli resno pogovarjati in dokler ničesar ne podpišem, sem sama svoj šef. Zato sem se pred obiskom predstavitev uglednih slovenskih podjetij vpisala v 3 registre.
Po poglobljenem obhodu osrednjega prostora, kjer so se predstavljali potencialni delodajalci, ponudniki raznih izobraževanj in zaposlitvene agencije, sem se odpravila nadstropje višje, kjer sem obsedela za 3 ure. V tem času sem dobila zelo dober vpogled v kadrovsko politiko treh slovenskih delodajalcev, ki po raziskavi, ki sta jo za portal MojeDelo.com pripravila dr. Marko Pahor z ljubljanske Ekonomske fakultete in dr. Valentina Franca s koprske Fakultete za management, spadajo med najuglednejše delodajalce leta 2011. To so Krka, Akrapovič in Lek. Izvedela sem zanimive stvari, ki so v odnosih delodajalec-delavec tako zelo pomembne, a se mi zdi, da jih premalo poudarjamo ali pa se jih celo premalo zavedamo.
Dr. Boris Dular, direktor kadrovskega sektorja v Krki je najprej na kratko predstavil svoje podjetje, ki se kot proizvajalec generičnih zdravil uvršča na 5. mesto v Evropi in na 10. mesto v svetu. Zaposlujejo okoli 9.000 ljudi, na leto pa mimo javnih razpisov za delo dobijo tudi do 12.000 prošenj/ponudb za delo. Na razpise se še dodatno prijavi med 500 in 700 kandidatov. Jaz si kar težko predstavljam, s kakšno maso raznih prošenj ima opravka 60 Krkinih kadrovikov. Kot je povedal Dular, obstaja nekakšno pravilo, po katerem naj bi imelo posamezno podjetje po enega kadrovika na 100 zaposlenih.
Krka, ki je letos prejela naziv najuglednejšega delodajalca, je svoj osnovni sistem zaposlovanja vzpostavila že leta 1985. S širjenjem podjetja se je spreminjal tudi sistem zaposlovanja, saj so se morali prilagoditi vse večjim potrebam po novih in novih sodelavcih. S tem sistemom želijo najti predvsem možnost, kako in kje bi lahko najbolje povezali posameznega delavca in podjetje, da bi oba imela od tega čim več. Zato so uvedli t. i. sistem ključnih in perspektivnih kadrov, ki jim pomaga izbrati tiste najboljše delavce. Med najboljšimi izberejo še od 50 do 100 najboljših, za katere vedo, da jim lahko kadar koli zaupajo katero koli pomembno mesto znotraj družbe. Edina težava, s katero se srečujejo, je, da marsikdo ni pripravljen oditi v tujino. Čeprav svojim delavcem omogoča, da ob odhodu na delovno mesto v tujino s seboj vzamejo tudi družino. Pri tem je Dular poudaril, da v Krkinih izpostavah po tujini dela 90 odstotkov domačinov.
Pri izbiri kandidatov Krka išče ljudi, ki so rezultatsko usmerjeni, ljudi, ki želijo pomagati svojemu delodajalcu, da bi bil lahko še boljši, še uspešnejši. Za še boljše spoznavanje bodočega kadra, imajo pripravljene tudi osebnostne teste. Pri izbiri kandidatov pa poleg kadrovika sodelujeta še psiholog in vodja oddelka, ki išče nove sodelavce. Če sem razumela prav, ima vodja oddelka zadnjo besedo, kdo bo dobil službo, ker on najbolje pozna naravo dela na določenem oddelku. Ko vas Krka vzame pod svoje okrilje, postanete del mentorskega sistema, preko katerega vas uvedejo v delovni proces.
Krkine plače so po besedah Borisa Dularja 30 odstotkov višje od ostalih v njihovi branži. Glede na uspehe podjetja pa delavcem ne uidejo niti stimulacija, regres in božičnica.
Za Krko je bil na vrsti pogovor z Milošem Dežnakom, direktorjem Skupine Akrapovič. Dolenjsko podjetje Akrapovič, ki se trenutno ukvarja predvsem z izdelovanjem izpušnih sistemov za najprestižnejše znamke motorjev in avtomobilov, ima 506 zaposlenih, od tega je 360 ljudi zaposlenih v proizvodnji. V naslednjih 5 letih želijo svojo proizvodnjo povečati za 100 odstotkov, kar pomeni, da bodo potrebovali nove kadre, ki jih je pri nas relativno težko dobiti. Ker naš izobraževalni sistem Akrapoviču ne ponuja pravega in izkušenega kadra, bodoč sodelavce izobražujejo sami. za izbiro kandidatov nimajo tako utečenega sistema, kot Krka, si pa pri kandidatih želijo začutiti predvsem strast. Dežnak je izpostavil, da ni treba, da so njihovi sodelavci, med katerimi so večinoma moški, nori na motošport. Pri kandidatih si najbolj želijo, da so zmagovalci, da so drugačni, posebni, a predvsem v smislu strasti. Ne bodite posebni na tak način, da na osebnem razgovoru delodajalec ugotovi, da prošnje, na podlagi katere so vas poklicali, niste napisali sami.
Kar se tiče nagrajevanja delavcev imajo z vsakim sklenjeno individualno pogodbo, kar pomeni, če sem razumela prav, da so delavci stimulirani po lastnem učinku.
Spoznavanje s kadrovanjem v podjetjih uglednih delodajalcev je zaključil Samo Roš, direktor Kadrov in član uprave Leka. Še eno slovensko farmacevtsko podjetje, član skupine Sandoz, zaposluje približno 2.500 ljudi. Roš je povedal, da se zelo trudijo, da bi bili njihovi zaposleni zadovoljni. V povezavi s tem se trudijo, da bi ohranjali pogoje, ki so podjetju prinesli naziv družini prijaznega podjetja. Ste vedeli, da ima Lek celo svoj vrtec? Delavci dobivajo poleg finančnih nagrad ((Njihova božičnica bo letos znašala 1.400 € na delavca.)) nagrajujejo tudi z raznimi izobraževanji, s možnostjo dela od doma tam, kjer se da itd. Roš je poudaril, da se delodajalci v Sloveniji premalo zavedajo dejstva, da delavca nikoli ne moreš plačati tako slabo, kot on lahko slabo dela zate.
Na vprašanje, kakšen kader zaposlujejo v Leku, je povedal, da so vsa obvestila o praznih delovnih mestih dosegljiva na njihovi spletni strani, kjer imajo prav poseben obrazec tudi za tiste, ki ne ustrezajo določenemu razpisu, a si vseeno želijo oddati svoje podatke. Kaj pa pričakujejo od kandidatov? “Jaz bi vam svetoval, da bodite to, kar ste in ne bodite agresivni z večkratnim klicanjem. Poleg tega se pred osebnim razgovorom dobro pozanimajte o podjetju,” je rekel Roš. Ker me je “ne bodite agresivni in ne klicarite, če smo dobili vašo prošnjo” malo presenetilo, sem ga, glede na to, da sem že večkrat slišala pritoževanje iskalcev, da delodajalci sploh ne odgovarjajo, vprašala, če imajo na spletni strani mogoče napisano, v kolikšen času oz. pod kakšnimi pogoji bodo na prošnje odgovorili. Poleg tega nekateri svetujejo, da nekaj časa zatem, ko pošlješ prošnjo, še pokličeš in vprašaš, če je vse v redu ipd. Roš je na moje vprašanje odgovoril, da glede na veliko število prošenj, ki jih dobijo, odgovarjajo res samo na tiste, ki so namenjene njihovim razpisom. Tiste prošnje, ki ne kandidirajo za razpisana mesta, spravijo v arhiv in jih potegnejo iz njega ob morebitnih potrebah, nanje pa ne odgovarjajo. Poleg tega gre za osebne podatke, ki jih morajo v skladu z zakonom po enem letu uničiti.
Torej bi lahko sklepali, da je takšna praksa prisotna v večini podjetij. Zato pa ne dobivamo odgovorov, kar se mi zdi razumljivo, a vseeno bi lahko podjetja pri tem upoštevala sistem kakovosti in bi na svojih spletnih straneh objavila takšna pojasnila. Verjamem, da bi jim to prihranilo marsikatero sitnarjenje preko telefona in mogoče tudi zmanjšalo kupe odvečnih prošenj.
Ah, vsi so govorili tako lepo in na koncu dneva sem si želela samo to, da bi našla zaposlitev pri takšnih delodajalcih, ki se zavedajo, da so lahko zadovoljni in uspešni le, če je zadovoljen in uspešen vsak njihov delavec posebej. I wish … 🙂
Kandela, hvala za dober in zanimiv zapis. Menim, da je v prikazih in trditvah treh uglednih podjetij neprimerno več soli in resnice kot pri raznih (v veliki meri tujerodnih) mešetarjih z delovnimi mesti oziroma pretežno z začasnim, slabo plačanim, torej prekernim delom. Zanimivo, da se pri nas zelo malo govori in piše o “head hunterjih”, ki naj bi iskali izključno vodilne in visoko strokovne sodelavke /-ce, čeprav smo prav na tem področju zelo tanki. Resda ta posel ne rabi in tudi ne želi prav veliko publicitete, res pa je tudi, da imamo pri nas za ta posel neke tovarišijske mehanizme.
Ob zaposlitvenem sejmu je treba vedeti še eno podrobnost. Tam se pojavljajo tudi podjetja, ki v kratko- do srednjeročnem obdobju sploh nimajo namena zaposlovati, morda tipajo za kakšnimi “čudežnimi” kadri, lahko zbirajo podatke za primer, da jim uspe nek preboj in širitev, a predvsem se želijo razkazovati zaradi dvigovanja ugleda podjetja. Saj razumeš, pecanje mladih in perspektivnih kupcev je vedno zanimiva stvar. 😉
Za konec pa še o nasvetu, da se je treba dobro pozanimati o podjetju (-ih), kjer bi rada delala. Da, absolutno! Ampak potem bi morala gospodu Dularju iz Krke postaviti vprašanje, kaj opredeljuje za njihovo branžo, katere povprečje plač presegajo za 30 odstotkov. Zakaj? Ker sem pred dnevi v Pogledih prebral podatek, da je Krka v letu 2010 imela povprečno 4.329, Lek pa 2.472 zaposlenih (razmerje 1,75:1), stroški dela pa naj bi v istem letu znašali 168 milijonov v Krki in 122 milijonov v Leku (razmerje 1,38:1). Čez palec bi torej sklepal, da Lek plačuje bolje od Krke, oba pa sta verjetno daleč največja farmacevta v državi. Seveda dvomim, da bi ti tako nadležno spraševanje zagotovilo službo, če pa že, pa kapo dol pred takšnim delodajalcem. 😉
Haha, delavca nikoli ne moreš plačati tako slabo, kot on lahko slabo dela zate. Pa to je moj moto! 😆
Bimbo, kar se tiče zaposlitvenega sejma … Tam je bilo nekaj delodajalcev, ki iščejo kader. Njihove potrebe so objavljene tudi na njihovih spletnih straneh. Samo najbrž je malo takega kadra, ki bi ga zaposlili. Ne vem. Če malo preletimo vse oglase na raznih tovrstnih spletnih straneh, bomo hitro videli, koliko je ura. Seveda se želijo podjetja tudi pokazati. To se mi ne zdi nič narobe. Meni so se te predstavitve kadrovanj res zdele zelo zanimive in v bistvu sem prvič dobila boljši uvid v te stvari.
Kar se tiče plač v Krki in Leku moramo tudi vedeti, da gre za farmacevtski podjetji, kar bi nas lahko hitro pripeljalo do debate o produktih in lobijih te panoge. Konkurenca in lobiji so najbrž tudi tisto glavno, kar naša dva farmacevta žene v nenehen razvoj, ki omogoča, da ostaneta pri koritu … Ampak nima smisla tukaj razpravljati o tem. Poglejmo enkrat samo tisto lepšo stran, ki se tiče delavca 🙂 Mislim tudi, da se nihče ne bi branil plače in ugodnosti, ki jih svojim delavcem zagotavljata omenjeni podjetji.
Meni se zdi zelo pomembno, da vemo, da ne glede na panogo, še vedno obstajajo delodajalci, ki cenijo svoje zaposlene.
Čeprav bi rada slišala tudi mnenja delavcev, ki v teh podjetjih delajo za trakom.
Bubašvabe, a potem delaš dobro ali slabo? 😉
Če bi jaz iskala prvo zaposlitev, se ne bi ukvarjala z giganti.
Tudi če bi načrtno ciljala na farmacevtsko področje zaradi visokih plač, bi poskušala priti do manjših in še kako uspešnih podjetij (npr.: Strandov Medis)
Morda celo v področja kozmetike, ki tudi dobro prosperira.
Bimbo je omenil lovce na glave, ja, zanimivo področje. Ukvarjajo se z “krajo” kadrov. Kar nekaj agencij to počne, sama sem bila priča kadrovanju po telefonu in sicer takole – pokličejo človeka, ki je takemu človeku podrejen in izvedo potrebne informacije, in na koncu zadevo speljejo tako, da nekdo dobi ponudbo (skoraj sanjsko), tisti drugi – pa napredovanje.
No, verjetno obstaja tudi kaj drugega. V našem podjetju je zaradi takih reči konkurenčna klavzula nekaj zelo pomembnega v pogodbi.
Agencije za delo bi pa po moji oceni nekdo moral tudi sicer zelo vzeti pod drobnogled. Ker niso katalizatorji, amapk hudi paraziti, ki se obesijo na plače predvsm nekvalificiranega kadra in služijo enormno – ker jim od že tako nizkih plač trgajo za svoje posredništvo več kot “se spodobi” in je to zelo mil in nežen izraz. Recimo odiranje je veliko primernejši.