Leto 2007 je bilo eno tako posebno leto.

Takrat se je na Siolovem Blogosu rodila Kandela oz. Кандела. Prvič sem se srečala s hudo izgorelostjo, iz katere sem se pobirala dobro leto, potem sem se prvič (za tri mesece) srečala z Rusijo, nato pa sem se prvič v živo srečala tudi z jogo. Že takrat sem bila popolnoma navdušena nad tem, kako mi lahko 90 minut vadbe enkrat na teden pomaga, da se umirim. Mirna glava je bila v tistem času veliko več vredna kot dejstvo, da je tudi moje telo postalo bolj fleksibilno in stabilno.

Ljudje se skozi leta spreminjamo, spreminjajo se naše najbolj priljubljene glasbene skupine, naši najboljši prijatelji, naše simpatije, naše najljubše knjige, sem in tja pa najdemo nekaj, kar nas vedno znova povleče k sebi. Pri meni je to prav gotovo joga. Z njo se nadiham, z njo se raztegnem. Posledica oz. rezultat usklajevanja dihanja z gibanjem je mirna, včasih celo – neprecenljiv občutek – praz