Še dober mesec, pa bom upihnila štirideset svečk. 40! Ta številka se mi zdi precej neverjetna. Kar ne morem verjeti. Po drugi strani pa razmišljam, kaj pravzaprav pomenijo te številke. Kaj pomeni to preštevanje let? Bom z dodatno svečko na rojstnodnevni torti kaj drugačna? Boljša? Modrejša? Najbrž ne. Se pa počutim veliko bolj samozavestna in ponosna sama nase, odkar steno v pisarniškem delu domače dnevne sobe krasi certifikat, na katerem piše, da se opravila 154 ur treninga in postala NLP mojstrica praktik.

Pustimo preštevanje rojstnih dni. Jaz se v zadnjih letih raje učim, kako praznovati različne dosežke, uspehe. Sem človek, ki ga zanima veliko stvari. Nekdo, ki z veseljem priskoči na pomoč, če le vem, kako. Nikoli ne razmišljam, da bom nekaj naredila zato, da me bodo drugi pohvalili. Seveda, se mi zdi dobro, če me kdo kdaj pohvali, hkrati pa mi je malo nerodno. Moj običajni odziv je bil: “Mah, saj to ni nič takega!”

Včasih sem se tudi sama zavedla, da sem kakšno stvar naredila res dobro. Še najbolj pa mi je pri tem zavedanju pomagal NLP, nevro-lingvistično programiranje. V okviru treningov za NLP praktika sem začela odkrivati razloge za svoja vedenja. Odkrivala sem kakšne so moje vrednote, kaj me motivira, še najbolj zanimivo pa se mi je zdelo, ko smo se ukvarjali s prepričanji.

Do takrat se nisem zavedala, koliko prepričanj imamo ljudje v sebi. Nekaterih dobrih, ki nam pomagajo, da smo bolj uspešni (karkoli nam že pomeni uspeh) in nekaterih slabih, ki nas ovirajo pri tem, da bi naredili kaj drugačnega, bolj drznega. Prepričanja so kot nekakšne meje, ki smo si jih sami ali s pomočjo ljudi in dogodkov v življenju postavili v glavi.

Tako je nekje v meni bilo zakoreninjeno tudi prepričanje, da tisto, kar počnem ni nič posebnega. Nič posebnega ni, če sem diplomirala iz dveh smeri na Filozofski fakulteti. Nič posebnega ni, če sem večino poletij v srednji šoli in v študentskih letih delala, namesto, da bi uživala doma ali kje drugje naokoli. Nič posebnega ni, če sem bila 3 mesece na izmenjavi v Moskvi. Nič posebnega ni, če sem se približno dve leti borila z anksioznostjo, depresijo in poskušala utišati misli v glavi, ki so preigravale večinoma črne scenarije. Nič posebnega ni, če sem rodila dva zdrava otroka. Nič posebnega ni, da sem se, potem ko so me sredi porodniške odslovili v službi, odločila, da bom poskusila samostojno pot in sem nekaj časa poučevala ruščino. Nič posebnega ni, da sem se odločila, da ne bom vztrajala v službi samo zato, ker je treba odplačevati kar nekaj kreditov. Nič posebnega ni, če o tem, kaj je še treba narediti v službi, razmišljam ob 6:00 zjutraj in še ob 20:00 zvečer. Nič posebnega ni, da sem se kljub močnemu strahu pred letenjem, odločila, da se bom sama odpeljala do Dunaja, se usedla na letalo in šla za 4 dni v Dublin. Nič posebnega ni, če sem se poleg službe odločila še, da bom v domači župniji prostovoljno pomagala pri pripravi misijona. Nič posebnega ni, če sem se poleg službe in šolanja otrok od doma odločila, da bom pol leta namenila izobraževanju za NLP mojstra praktika. Nič posebnega ni …

To so ta prepričanja, s katerimi sem sama sebe dajala v nič.

Seveda, če se z balonom dvignem visoko v zrak in pogledam dol, vidim milijone ljudi, ki so do svojega 40. rojstnega dneva dosegli in doživeli ali preživeli neprimerno več, kot sem jaz.

Ne mislim, da bi se morala zaradi svojih dosežkov šopiri kot pav. Mislim pa, da moramo biti ponosni nase in na svoj način proslaviti svoje dosežke.

Katarina in Gabre MaroltKo mi je Gaber Marolt, naš NLP trener, stisnil roko in predal certifikat za NLP mojstra praktika, za katerega smo se vsi sošolci in sošolke res potrudili, sem po dolgem času začutila, da sem naredila nekaj posebnega!

Ne gre za papir, gre za zavedanje! Za zavedanje, da resnično zmorem! Da to, kar počnem, je nekaj! Da mi to nekaj pomeni, mi da samozavest, samospoštovanje. Da sem zaradi vseh izkušenj boljša do sebe in drugih. Da sem bolj jaz.

Jaz sem tista, ki se odloči, kakšno težo imajo ta dejanja. In odločila sem se, da si bom vzela nekaj časa in praznovala ta certificiran dosežek. 🙂

Hvala mojemu možu Romanu, ki me večkrat spomni na to, da nisem nič. ❤️

Hvala našemu Gabru za širjenje vedno novih obzorij in podiranje fiktivnih meja v glavi. Prepričana sem, da se srečamo še vsaj na NLP trenerju! ?

Hvala sošolkam in sošolcem za iskrene pogovore in pomoč pri raziskovanju zavednega in nezavednega! Izredni ste!

Zraven certikirata (nekega dne bo vse skupaj malo bolj esteteko ?) visi stavek, ki sem si ga sposodila iz nemškega prevoda Paula Ardena: “Wenn es nicht geht, tu es trotzdem. Tust du es nicht, existiert es nicht.” (hiter prevod v slovenščino … Če ne gre, naredi vseeno. Če ne narediš, ne obstaja.)

Danes praznujem! Jutri grem pa naprej!