Zadnje čase se veliko ukvarjam z iskanjem prve ((Kar ne pomeni, da še nikoli nisem nič delala. S počitniškim delom sem začela že s 15 leti, zadnje plačilo preko avtorske pogodbe pa še čakam. :))) zaposlitve.

Najprej sem bila malo izgubljena. Postavljala sem si tipična vprašanja o tem, kako se zadeve lotiti, kako napisati dober življenjepis, kako biti “posebna”, kar se danes tako zelo išče, predvsem pa me še vedno bega vprašanje kako izbrati potencialna podjetja, ki bi si jih želela za svoje delodajalce. Vsi vemo, v kakšnem svetu živimo in iskanje dobrih delodajalcev ni tako enostavno, kot bi si želeli. Koliko zgodb o slabih delodajalcih smo slišali v zadnjih letih! Koliko zgodb o ugodnostih, ki jih za delodajalce predstavljajo delavci -študenti, ki velikokrat izvisijo še isti trenutek, ko jim zaradi izgube statusa študentski servisi več ne izdajo napotnice. Zadnje čase, s spodbujanjem samozaposlovanja, je vse več zaposlitvenih oglasov vezanih na to, da ima posameznik status samostojnega podjetnika. Vse lepo in prav. Po eni strani popolnoma razumem delodajalce, da je, ob plačevanju tako visokih prispevkov za plače zaposlenih, zanje to veliko bolj ugodna varianta. Na drugi strani imamo tudi polno ljudi z “espeji”, ki so odprli samostojna podjetja, brez da bi prej dobro razmislili, na kakšen način bodo mesečno zaslužili toliko denarja, da jim bo po plačilu obveznih prispevkov še kaj ostalo za preživetje.

Ne manjka niti zgodb o iskalcih zaposlitve, ki se pravzaprav sploh niso pripravljeni prilagajati delovnim pogojem, ali prevzeti kakšne odgovornosti. Zgodb je veliko. Takšnih in drugačnih in ne bi bilo pošteno, da bi vse metali v isti koš. Je pa dejstvo, da živimo v okolju, ki je večinoma usmerjeno v iskanje možnosti, kako bi zakone in vse ostalo čim bolje izkoristili v svoj prid, česar sama nisem nikoli razumela. Še vedno sem mnenja, da bi bilo za vse dovolj, če bi le bili pripravljeni malo bolj sodelovati med sabo in ne gledati samo na to, kako bomo koga zafrknili v svojo korist.

Katarina Alič Čretnik bo našla zaposlitevDa se vrnem nazaj k mojemu iskanju prve zaposlitve … V želji, da bi zaposlitev dobila brez da bi v nedogled pošiljala prošnje za delo in ponudbe za sodelovanje vsevprek, sem pred pisanjem življenjepisa prebrala polno člankov s to vsebino na internetnih in papirnatih straneh. Takšnih in drugačnih nasvetov je veliko. Najpogosteje pa nas nagovarjajo v smislu: bodite posebni, napišite dober življenjepis, spremno pismo naj ne bo splošno, ampak usmerjeno na posameznega delodajalca, bodite dobro omreženi ((število vaših (spletnih) prijateljev naj bo čim širše)), saj vam to prinaša večje možnosti, da bi našli zaposlitev tudi mimo objavljenih kadrovskih potreb, ko vas povabijo na razgovor, se uredite, dobro se pripravite na razgovor in podrobno se pozanimajte o podjetju, kjer se boste predstavili. Potem ko sem na različnih koncih prebrala praktično ene in iste nasvete, sem ugotovila, da nihče ni odkril Amerike in da so ti nasveti praktično samoumevni.

Medtem ko sem pripravljala prvo prošnjo/ponudbo, sem pregledovala tudi prosta delovna mesta, ki jih objavljajo številni portali. Razen tega, da vsi ti portali iskalcem pomagajo tudi pri pisanju super najboljšega življenjepisa in spremnega pisma, sem še sama ugotovila to, o čemer sem se že prej pogovarjala s toliko znanci – preko teh oglasov bom težko našla zaposlitev. Zavedla sem se, da se bo res treba začeti prodajati, kar mi predstavlja velik izziv. Naj se bere še tako samovšečno, ampak jaz vem, da sem bodoča uslužbenka, kakršno si želi vsako dobro podjetje. Vsa podjetja, kjer sem delala kot študentka, sem, kljub temu, da včasih s čim res nisem bila zadovoljna, vzela za svoja. Povsod, kjer sem dobila priložnost in zaupanje, sem to z veseljem sprejela in o raznih nadurah, ki sem jih naredila v službi ali doma, nisem razmišljala skozi denar. Enostavno sem bila vesela, da sem lahko naredila še nekaj več za to, da je bil moj delodajalec še bolj uspešen ali da so bile njegove stranke bolj zadovoljne. A kako naj se zapakiram, da bom pri potencialnih delodajalcih vzbudila zanimanje in se jim moj aranžma ne bo zdel prekičast?

Prvič sem se s konkretnim trženjem sebe srečala na zaposlitvenem sejmu, ki je 23. in 24. novembra potekal na Gospodarskem razstavišču. Kljub temu, da sem se nanj pripravljala, zdaj vem, da sem bila še premalo pripravljena. Predvsem kar se tiče nastopa. Pred tem sem si postavila predstavitveno spletno stran kandela.si ((Trenutno ji manjka še kar nekaj vsebin. Delam na tem.)). Priznam, da me je k temu še dodatno spodbudila zgodba Barbare Kotlušek, ki smo jo zadnje mesece lahko srečevali v različnih medijih. Vendar je moj namen res samo bolj konkretna predstavitev na spletu ((Mislim, da sem drugače že kar dobro predstavljena na spletu ;))), usmerjena v smer delodajalcev. Zato sem v Ljubljano namesto več izvodov svojega življenjepisa odnesla raje doma narejene vizitke, kamor sem napisala svoje glavne podatke. Tistim, potencialnim, ki so prejeli mojo vizitko, sem razložila, da lahko življenjepis in ostale stvari o meni najdejo na moji sveži spletni strani.

Res je, da je vizitka majhen kos papirja, ki ga kadrovik lahko izgubi mimogrede. A morala sem biti vsaj malo “posebna”, poleg tega pa nisem pristaš kupov nakopičenega papirja, ki ga v današnjem svetu računalnikov in interneta hitro začneš prestavljati sem in tja in te potem čez nekaj časa lahko prav pošteno razjezi. Bomo videli, če bo delovalo 🙂