Še preden sem trdno pristala na PlanetBIO, sem se večkrat srečala z vegetarijanstvom, veganstvom in presnojedstvom, a me te stvari nikoli niso zanimale do te mere, da bi se z njimi začela podrobneje ukvarjati. Pravzaprav sem si šele pred kratkim bolje razjasnila razliko med prej omenjenimi pojmi, ki označujejo različne načine prehranjevanja …
Pred tremi leti sva se z Romanom celo odločila, da v času posta iz najine prehrane odstraniva meso. Kar tako. Da vidiva, če zmoreva. Kolikor se spomnim, sva povečala količino zaužitega sadja in zelenjave, meso pa začela nadomeščati predvsem s sirom. Kmalu sva ugotovila, da je najbrž sir glavni vzrok za močan zadah. To težavo sva skušala odpraviti na način, da sva jedla manj sira. A zadah je v večji meri izginil šele, ko sva začela spet jesti tako, kot sva to počela pred postno odločitvijo. Čeprav sva zdržala 40 dni, sva na koncu ugotovila, da vegetarijanstvo ni za naju. Zdaj veva zakaj. Zato, ker sva delala usodno napako, ki jo najbrž dela veliko ljudi, ki se želijo preskusiti v brezmesni hrani. Enostavno sva mislila, da bo željo po mesnih izdelkih pregnala večja količina sadja, zelenjave in mlečnih izdelkov. Nikoli pa se nisva načina prehranjevanja lotila resneje, na primer s pomočjo kakšne knjige. In večkrat se je pojavil problem, kaj skuhati za kosilo, če sva pa polento z zelenjavo jedla že pred dvema dnevoma.
Ko sem letos dobila službo pri PlanetBIO sem se začela bolj zanimati za način prehranjevanja, ki ga prakticira tudi veliko mojih sodelavcev. Med brskanjem po internetu sem ugotovila, da je na medmrežju množica takšnih in drugačnih spletnih strani z recepti ((nekje so že same fotografije hrane tako lepe, da bi zagrizla kar v monitor 🙂 )) in raznimi nasveti, a količina teh informacij je tako enormna, da je zelo težko najti tisti pravi začetek. Zato me je vedno bolj navduševala misel, da bi se udeležila kakšne delavnice na to temo.
kalilnik s kalčki sončnice
Nekaj sem se naučila od svojih sodelavcev in s prisluškovanjem nasvetov, ki so jih delili obiskovalcem sejma Altermed. Potem sem se brez oklevanja odpravila v Celje, v trgovino Dobra volja pri Katki, kjer je sodelavka Nina imela predstavitev izdelkov PlanetBIO. Druženje z Nino je trajalo dve uri in udeležile smo se ga (zanimivo) same ženske: od študentk do upokojenk. Najprej smo pile nadomestek kavi, ki nas je zaradi vmešane guarane dobro poživil. Nato nam je ob klepetu Nina namešala sadni smuti, nam predstavila svoj recept za presno vegansko čokolado, na koncu pa smo spile še en smuti, kamor je vmešala različno PlanetBIO superhrano. S tem, ko je v smuti zamešala poljubno superhrano, nam je želela odgovoriti na vprašanje, kaj lahko mešamo skupaj in česa ne. Nauk te zgodbe je, da poslušajte sebe. Telo in vaš okus vam bosta že povedala, kaj v nekem trenutku najbolj potrebujete. Seveda tega glasu verjetno ne boste slišali takoj in pred vami oz. nami je še dolga začetna pot preizkušanja, ampak ko se človek bolje spozna s hrano in njenimi lastnostmi, vedno lažje dela sebi najbolj primerne kombinacije.
Še isti teden, ko me je za zavoj na pot v bolj zdravo prehranjevanje navdušila Nina, sem se udeležila še Barbarelline delavnice Gourmet Fresh. Na celodnevni delavnici nam je Barbara odkrila čare presnih slanih in sladkih jedi. Človek enostavno težko dojame, kakšni čudoviti okusi se prepletajo v nepredelani oz. presni prehrani. Edini problem je, da je priprava takih jedi čisto nekaj drugega, kot poznamo v naši tradicionalni kuhinji. Zato je tako težko začeti. Poleg tega presna in veganska kuhinja zahtevata veliko eksperimentiranja. Meni se zdi, da več kot tradicionalna kuhinja. Razlog za to pa je najverjetneje v dejstvu, da smo tradicionalne kuhinje navajeni že od majhnega. Prav tako je na “normalno” prehrano navajeno naše telo, a ko enkrat srečamo nekoga, ki obvlada pripravo presnih in veganskih jedi, vsi pomisleki o takšnem načinu prehranjevanja enostavno izginejo. Takšne delavnice pa dajo človeku še veliko zagona in tistega znanja, ki pride prav, da lažje začnemo.
Barbarellina delavnica Gourmet Fresh
Sama se sicer še nisem odločila, da bom postala vegetarijanka, veganka ali presnojedka, ker se mi zdi, da bi to od mene v tem trenutku zahtevalo enostavno preveč časa. A sem prepričana, da se mi v kakšnem letu ali dveh zna zgoditi ta preobrat. Ker verjamem, da enkrat, ko naštudiraš kakšni sveži okusi ti najbolj odgovarjajo, izgine vsaka želja po mesu in drugi industrijsko predelani hrani, ki jo še vedno uživam vsak dan. Seveda se je potrebno podučiti tudi o tem, kaj vse potrebuje naše telo, da mu znamo zagotoviti zadosti različnih snovi za normalno delovanje. Trenutno si želim le, da bi v svoj vsakdan res dodala čim več raznovrstne zelenjave in sadja skupaj z različno superhrano. Na ta način se bom lahko počasi spoznala s tem načinom prehranjevanja in verjamem, da bom čez čas lažje slišala telo, ko mi bo govorilo, kaj potrebuje.
Odličen začetek na tej poti se mi zdijo smutiji ali kašasti sokovi. Zadnje dni me navdušujejo predvsem zeleni smutiji, o katerih v odlični knjigi Zeleno za življenje piše Victoria Boutenko. Rusinja, ki živi v ZDA in je s presno prehrano in veliko količino zelenih smutijev svojo družino pozdravila različnih bolezni. Več o njej in njeni knjigi spišem, ko jo preberem. Za vse radovedneže pa še en mini namig. Če se boste potikali kje po Ljubljani, se lahko ustavite npr. v restavraciji Zvezda na Wolfovi (tik ob slaščičarni Zvezda), kjer lahko uživate v smutijih, ki jih pripraviljajo po recepturah Barbarelle ((zraven Barbarelle je bilo napisano še eno ime, a se ga žal ne spomnim)). PlanetBIO superhrano pa lahko kot dodatek smutijem ali sveže stiskanim sadnim sokovom dobite tudi v smutijih v Cacao.
P.S.: Fotografije, ki jih vidite tukaj, sem naredila na Barbarellini delavnici Gourmet Fresh.
presna bučna juha z bučnim oljem
vrtni zvitki
vegansko-presni sir in posušeni paradižnik v olju
chia puding
avokadov kumarični tartar
kelp rezanci v sezamoni omaki s korenjem, bučko in kalčki
vegansko-presna čokoladna torta z višnjevim sorbetom
jaz bi pa jedla avokadov kumarični tartar! 😀
delanje prave čokolade me pa še čaka …
noro…mljask…veš, da sem se tudi sama ravno v tem času znašla v podobni fazi ‘drugačnega’ prehranjevanja, pa je super fino fajn :))) poglej si http://www.presno.si. lp
Irena, tartar je bil odličen. Vse ostalo pa tudi. Enkrat jeseni se moram odpraviti še na Barbarino delavnico Gourmet Sweets s presnimi in veganskimi sladicami. Medtem pa komaj čakam, da Barbara dokonča svojo knjigo receptov.
Golobica, hvala za link. Enkrat sem ga že gledala. Mene trenutno zelo navdihuje (čim prej moram tudi kaj preizkusiti) Kathy Patalsky s svojim Healthy.Happy.Life. Drugače pa že vidim, da bo na naslednjem žuru nastala ena nova skupinica … lahko organizirava “tekmovanje” v najboljši vegetarijansko-vegansko-presni sladici 😉
Sama sem pred dobrim letom naredila prehod na veganstvo čez noč. Sem se pa dobro leto na ta prehod podzavestno pripravljala, ko me je alergija na mleko prisilila črtati mlečne izdelke. To je bilo hudo. Ampak od tam, je šlo v veganstvo po naravni poti. Okusi se ti prečistijo, telo samo pove, česa ne mara in po čem hrepeni, le poslušati ga je potrebno!
Sama sem po eliminaciji mlečnih izdelkov po letu brezmlečnega prehranjevanja začela opažati, da mi meso smrdi, da mi povzroča težave, da sem brez energije. Kakšno jajce sicer še pojem, vendar zgolj in samo, če je od domače kure, sicer mi spet smrdi.
Telo pač hoče čiste, naravne okuse. In ko ga hraniš pravilno, dela pravilno. Pomanjkanje energije je le še grenak spomin.
Toplo priporočam, kuharske literature je pa tudi veliko na to temo, čeprav večinoma v angleščini.
Se popolnoma strinjam, telo res samo pove, kaj ja in kaj ne. Če ga človek zna poslušati ali upoštevati. In edina stvar, ki vegetarijance ločuje od tega, da postanejo vegani, je sir. Namišljeni nadomestek za meso, ki to ni. No, to in pa žalostna in draga ponudba veganskih izdelkov. DIY je očitno, vsaj zaenkrat, edina primerna varijanta. Pa še ta zahteva veliko časa in interesa, katera pa je načeloma težko najti 😉 Baby steps. In res, v moji dobi neuživanja mesa, sem se najbolj od vsega naučila poslušati svoje telo. In pa to, da mesa ne potrebujem. Nihče ga ne, le okus nam je všeč 😉
Jaz sem s presno prehrano srečala po rojstvu prvega otroka, ko mi je mama priporočila knjigo Victorie Boutenko. Takrat sem začela intenzivno raziskovat o presni prehrani (in tudi sama kaj ustvarila ). Ko sem začela uživati vedno več presne hrane sem se počutila veliko boljše.Tudi moj sin obožuje sokce. Barbarello občudujem, kako izpod njenih rok nastajajo take umetnije!! Redno berem njene novičke, preizkušam recepte,… . Me pa zanima, če mi lahko kdo pomaga: želim delati kaj v zvezi s presno prehrano (v trgovini,…-karkoli). Če kdo pozna koga ki rabi pomoč, bi bila zelo vesela, če mi pove.
Meni se pa zdi, da je veganskih izdelkov precej. Je pa tako kot z navadno hrano – če želiš vse vnaprej pripravljeno, bo dražje. Razni polpeti, dunajci ipd. Lahko pa sam delaš bolj okusno in bolj zdravo iz nule, bo ceneje, bo pa seveda vzelo nekaj več časa, kot vsako kuhanje iz nule 🙂
Meni še najbolj sedejo razne zelenjavne mineštrice, ješprenčki, solate in testenine 🙂 Raznih nadomestkov jem pa vedno manj! Tako, da tovrstno prehranjevanje na koncu niti ni dosti dražje od navadnega kuhanja, predvsem se pozna pri rastlinskih napitkih in jogurtih. Pa tudi to bi se dalo iz nule, samo lenoritisa se je potrebno znebiti prej 🙂
Možno, v moji rodni grudi pač opažam pomanjkanje. V Lj je bilo tega več, ampak so časi, ko smo se zaradi konkretnejše zaloge hrane odpravljali dlje, kot pa do trgovin v lastnem kraju, mimo. In se mi tako res ne da delati kilometrov. Sicer pa se strinjam, doma se da narediti marsikaj, če se človeku da 😉 Je pa tako, da moj prvi razlog pri prenehanju uživanja mesa, ni bil zaradi želje po bolj zdravem načinu prehranjevanja, to pride v paketu.
Letos bo že 20 let, odkar sem se odločila za vegetarijanstvo in tudi moje izkušnje so enake zgoraj navedenim: meso resnično smrdi, telo razvije potrebo po zdravi in okusni hrani in dokler se človek ne nauči kuhati oz. pripravljati stvari, ki mu res teknejo, kar traja. Vseeno se splača ugrabiti vsako priložnost za kuhanje, za razmišljanje o receptih itd.
Ne bi pa mogla reči, da je vegetarijanska kuhinja, kot jo zganjam jaz, draga ali zamudna! Tudi to je namreč samo učni proces. Če navedem primer: kupim dva večja sladka krompirja (batate), zadeva je zelo zdrava. V loncu ga kuham skupaj z začimbami (koriander, rdeči čili, malce kumina, sol in timijan), zmečkam in speštam. Potem se sprašujem, ali bi dodala sojino smetano (ne sme biti živalskega izvora, da izkoristim vsaj nekaj železa, ki je v batatah). Včasih jo, včasih ne. Juhe naredim ogromno, 1 liter za dve osebi, in ko sva jo nehala jesti, sva po navadi dolgo časa sita in zadovoljna. Krompir za 2 ni predrag, kuhanje ni potekalo predolgo in ker sem uporabila sojino smetano (ki tudi ni predraga), sem telesu dala možnost, da izkoristi zdrave sestavine sladkega krompirja.
Veganski recepti me precej navdušujejo, saj se človek sira naveliča. Veganske jedi pripravim za razvajanje in ker so izziv, kadar ni časa zanje, je tudi sir na kruhu za silo dober.
Tina in Alcessa, se opravičujem, ker se vajini komentarji niso prikazali takoj. Ne vem, zakaj sta padla v koš oz. sem ju morala ročno potrditi, da sta zdaj vidna. Očitno je (bilo) nekaj narobe s sistemom …
Kandela, za komentatorje iz tujine je to zdaj na Blogosu pravilo. Sem kar presenečena, da si komentar našla in objavila, večina siolovih blogerjev me enostavno ignorira 🙂
Hm, Alcessa, a veš, da sploh nisem vedela tega. Kakšna traparija! Mogoče te drugi ne ignorirajo, ampak te ne najdejo. Jaz sem tudi iskala tvoj komentar po nadzorni plošči bloga, pa ni bil nikjer “zaveden”. Če ne bi dobila obvestila na mejl, v katerem je tudi opcija, da tvoj komentar potrdim, najbrž sploh ne bi vedela zanj …
Lep pozdrav na tuje 😉
Tina, sicer nimam pojma, če je tole zate, ampak videla sem, da v Juiceboxu na Slovenski c. v Ljubljani iščejo sodelavca/-ko.
Medea, mogoče lahko izkoristiš kakšno spletno trgovino. Sama jih še nisem preizkusila, sem pa slišala, da gre. Na primer: Zeleni zabojček. Po mojem je tega še več, samo malo je treba pobrskati.
O super, hvala za info 😉