Beg iz Fabrike

S pomocjo oz. na predlog zanimivega Poljaka Macka, sva se s Katjo odpravili pogledat ruske kratke filme v kinodvorano Fabrike.

Ze samo ime Fabrika se nama je zdelo zelo zanimivo. Slisalo se je nekaj podobnega nasi Metelkovi.

Ko sva prisli do tja, je vse skupaj izgledalo res zelo zanimivo. Nobenih po zadnji modi nalicenih Rusinj z visokimi petami, ampak samo zanimivi alternativci. Mladina se je zbirala pred stavbo v kateri naj bi bili neki klubi, ki z zabavami zacnejo ze okoli 20ih, tako da lahko ulovis zadnji metro ob 1h.

Kjub vsej zanimivosti, midve s Katjo teh klubov nisva videli, ker sva prej pobegnili domov 🙂

V beg so naju skoraj dobesedno prisilili tisti trije kratki filmi, ki sva jih uspeli pogledati. Prvi je bil sicer rahlo dolgocasen; dva mladenica sta se odpravila v neko rusko vas. Tam sta bila pri nekem gospodu, ki je pred 15 leti prisel taj iz Moskve in se je odlocil, da bo poskusal ohraniti svojo domovino in njeno naravo in je castil neko bozanstvo. Pri tem sta se mu pridruzila tudi mladenica.

Drugi film je imel naslov Moj svet. Prikazoval je zivljenje nekega dekleta, ki se je zelo pogosto zadrzevala na pokopaliscih. V ustih je imela vampirske zobe. Jedla je surovo meso. Ponoci pa se je potikala naokoli po temacnih moskovskih ulicah. Vmes je razlagalo neko svojo filozofijo, ki sem jo preslisala, ker sem ze zelo mocno razmisljala o tem, da bom na Katjo pocakala kar pred dvorano …

Zacel se je tretji film. Nek fantek, star okoli 7, 8 let, je gledal v kamero. V moji glavi sta se pojavili dve misli: 1. Koncno nekaj simpaticnega? in 2. Tale pobic je samo finta za se nekaj rahlo depresivnega … Takoj, ko smo videli gospoda, ki je fanta odpeljal stran od kamere, smo videli tudi to, da mali nekam cudno hodi … Torej, film je prikazoval, kako so tega ubogega fantica s posebnimi potrebami ucili skoka v bazen.

Ze v prvem prizoru je revez stal na ponjavi, ki je bila dvignjena najvec meter od vode in se od strahu ves tresel. Ampak so ga tako dolgo prepricevali naj skoci, da je na koncu le zbral dovolj poguma za skok. Potem je moral skakati s koze na blazine. Ko je pa del na blazino se je prijel za glezenj in zacel jokati. Trener je prisel do njega in ga zacel ostevati, da ni cudno, da ga boli, ce pa ni gledal naprej tako kot mu je rekel, da mora … Na koncu so ga z raznimi frazami, kot npr.: “Ti si cel sportnik! Ce pa hoces postati res pravi sportnik, bos moral skociti tudi z 9 metrov.” Ampak malega je bilo tako zelo strah, da ga tudi s takim (za moje pojme ze od vsega zacetka cisto nehumanim) pristopom niso mogli pripraviti do skoka.

In bojim se, da je taka praksa ukvarjanja z otroki, kot je bil ubogi fantic, tukaj v Rusiji nekaj cisto vsakdanjega.

Mogoce pretiravam, ali pa nisem najbolje opisala teh filmckov, ampak jaz nisem mogla vecgledati vse te depresije in bede. Zato sem sla ven. Po prvih minutah 4. filma je za mano prisla se Katja. In sva sli nazaj v nas ruski dom.