Rusi. Pač. Za to, da sem dobila štipendijo, sem se morala prijaviti do 15. marca 2006. Da so mi sporočili, da lahko pridem študirat v Rusijo, so potrebovali dobrih sedem mesecev. Semester v Rusiji se je začel že 8. februarja. Mi pa bomo prišli na Inštitut Puškina šele 18. februarja. In zakaj? Ker so naši dragi sponzorji potrebovali še nadaljnje štiri mesece, da so nam poslali povabilo, ki ga potrebuje vsak, ki želi dobiti rusko vizo. Kljub vsemu je pa zelo dobro, če si študent ruščine. Vizo smo dobili v dveh dneh. Zastonj. Ko smo že pri vizi in ruski ambasadi … Rusi, ki delajo na ambasadi, so tako zelo prijazni … Res.

No, priznati moram, da si nisem mislila, da toliko ljudi potuje v Rusijo. Uradne ure na ambasadi se začnejo ob 8:30. Ko smo prišle tja 15 minut prej, smo bile še same. Ampak ko smo čez kako uro prišle iz ambasade, je pred zaklenjenimi vrati čakalo že okoli 20 ljudi. Žal takrat nisem imela s sabo fotoaparata. Sem pa pri dvigu vize uporabila svoj telefon, ampak žal ta dan vrsta ni bila dolga 🙂

vrsta pred rusko ambasado v lj

Največja zmešnjava s potovanjem se je začela, ko smo se z dvema sošolkama počasi odpravile na vse možne agencije, kjer lahko rezerviraš letalsko karto. Gremo me malo poprašat, kako je s kartami, saj bi rade v roku dveh tednov odletele v Moskvo. Pa smo že v prvi poslovalnici dobile odgovor: “Ja, punce, malo ste pozne.” Naša sreča je bila večja od naše pameti. Mislim, da smo dobile zelo ugodne karte glede na to, da bi lahko jaz plačala tudi 490 evrov. Iz Zagreba. Na koncu smo plačale (samo) 317 evrov. Iz Zagreba.

Tako, letalsko karto imam, vizo tudi. Še zavarovanje si moram urediti (če ima kdo kak predlog, ali pa dobro izkušnjo, ga prosim za pomoč 😉 in napisati spisek stvari, ki jih potrebujem, vsaj za prvo silo. No, kupiti in spakirati jih bo tudi treba, ampak to bom počela dan pred odhodom.