… kako spraviti prijatelja v nas studentski dom na pivo, ce njegovega enournega obiska nisi napovedal vsaj dva dneva prej.

Ko nas je poklical Dejan, smo ugotovili, da se nismo videli ze dva tedna in da je skrajni cas, da gremo na pijaco. Povabile smo ga, da se dobimo nekje na metroju in potem skupaj odidemo k nam v studentski bar.

recepcija

Enkrat smo ze imeli komplikacije, zato smo se odlocili, da ga tokrat “presvercamo”. A so ga stirje varnostniki na vhodu, ki na velikonocno soboto niso imeli nobenega posebnega dela, ustavili. In se je zacelo …

“Kje je vasa studentska izkaznica?” “On ni od tukaj. Prisel je k nam na pijaco v bar.” “Ja, pojdite na recepcijo po prijavo.” Seveda prijave nismo imele napisane in starejso gospo na recepciji je bilo treba prepricati, da ga spusti z nami. “Ne, punce. To ne bo slo. Vsaj vceraj bi morale napisati prijavo, da on pride k vam na obisk.” Bolj ko smo ji dopovedovale, da bi sli samo za uro ali dve v bar, bolj nas je sprasevala, ce hoce z nami v disko oz. ce hoce tukaj prespati. “Ne, gospa! Radi bi sli samo v bar na pijaco! Lahko vam tukaj pustimo nase studentske izkaznice, on pa svoj potni list. Me smo iz sobe 407.” Ampak ona je se naprej zmajevala z glavo, da ne, da to ni prav, da ne more … “Gospa, ce bo slucajno kaj narobe, bomo me odgovorne …”

varnostniki na vhodu

Po kaksnih petih minutah prepricevanja se je omehcala. “No, dobro. Izpolnite prijavnico.” S prijavnico smo morale 5 metrov stran od recepcije do varnostnika, da je od nje odtgal majhen listek z nekaj podatki in si shranil Dejanov potni list. Potem sem morala jaz odnesti ostanek prijavnice skupaj z mojo studentsko nazaj do receptorke, ki mi je se enkrat zabicala, da gre on lahko SAMO v bar. Ce ga slucajno dobijo na katerem od nadstropij, ne bo dobro. “V redu, gospa. Razumem. Najlepsa hvala.”

Smo se sprasevale, ce bi slo s podkupnino kaj hitreje