2. dan: Romanje v Finski zaliv

Zbudile smo se v novo soncno jutro. Petek trinajsti. Cakala nas je pot do Petropavlovske utrdbe in naprej do Finskega zaliva, ki se je skoraj spremenila v romanje.

Ko smo prisle iz podzemlja, so se nase oci najprej ustavile na moseji. Odlocile smo se, da si jo poblizje ogledamo. Na ograjenem dvoriscu je stalo nekaj muslimanov, ki so nas malo cudno gledali. V ozracju je bilo cutiti nekaksno napetost, zato nismo bile prepricane, ce lahko vstopimo. Na koncu smo tako dolgo postopale naokoli in slikale, da je prisel nek gospod in nas nagnal stran. “Pojdite stran, punce! Ne motite ljudi!” Oprostite, gospod, nas ze ni vec.

In smo sle. Naprej cez nekaj krizisc in most ter se znasle pred Petropavlovsko utrdbo, ki velja za zacetek Peterburga. Peter I. jo je dal postaviti na zacetku 18. stoletja, ko je bila Rusija v vojni s Svedi.

Za zidove utrdbe, ki so debeli tudi do 20 metrov, ze od dalec vabi visoka zlata spica, ki krasi 122,5 metra visok zvonik. To naj bi bil eden izmed najvisjih zvonikov v svetovnem merilu.

Medtem ko smo hodile po dvoriscu Petropavlovske utrdbe, smo se sprehodile se skozi vrata, ki so nas pripeljala na obrezje Neve. Ob zidovih utrdbe se je soncnim zarkom nastavljala mnozica ljudi v kopalkah. Me smo bile pravo njihovo nasprotje. Nase bunde so bile zapete do vrha. Glave pa smo skrile v zavetje toplih kap, ki so poskusale ublaziti moc mrzlega vetra, ki se je ves cas zaganjal v nas.

Potem smo se malo posedele na kamniti ograji in uzivale v cudovitem razgledu. Ko je postalo ze res hladno in so nasi zelodci zaceli godrnjati, da so lacni, smo se odpravile naprej. Se preden smo cez most prisle na Vasiljev otok, smo se ustavile na palacinkah s sunko in sirom. Mmmm … bilo je dobro! 🙂

Prisla je nasa najdaljsa pot. Pot po Vasiljevem otoku, ki se je vlekla in vlekla. Zato smo med hojo ves cas pozorno gledale na zemljevid, da se slucajno ne bi izgubile oz. zasle na kaksno napacno ulico, ki bi vse skupaj se podaljsala. Sprehoditi smo se morale tudi skozi pravoslavno pokopalisce. Jaz sem bila na takem pokopaliscu prvic. Cisto nekaj drugega kot pri nas.

Kot bi manjhne kamene krste postavili med drevesa v gozdu. Nekateri grobovi so celo ograjeni in znotraj ograj stojijo manjse klopi. Ena izmed profesoric nam je povedala, da Rusi na velikonocno nedeljo mnozicno prihajajo na pokopalisca in s seboj prinesajo hrano, ki jo potem tam pojejo. Neke vrste obred. Zame spet nekaj zanimivega in novega.

Ko smo po dveh urah hoje koncno prisle do morja, ki ga imenujejo Finski zaliv, nismo bile najbolj vesele pogleda na Finski zaliv, ampak tega, da smo koncno prisle na cilj. Se vedno je pihal mocan mrzel veter. Noge so nas strasansko bolele. In ne, res nisem bila zadovoljna s svojimi bularji. Niso prav nic pripravni za tako dolgo hojo. Sem jih sla naslednji dan kar zamenjat za nove teniske. Converse so zakon! 🙂

Kljub vetru in mrazu sta se Katja in Nina odlocili, da bosta se malo uzivali v soncu na morski obali. Midve z drugo Katjo pa sva se odpravili nazaj do najblizje metro postaje, oddaljene 20 minut.

Po napornem dnevu brez konkretnega kosila smo si zvecer privoscile se pico. Potem pa pod tus in padec v posteljo. 😉