4.dan: Zlocin in kazen

Na “zlocin”, ki smo ga nameravale zagresiti v Peterburgu, smo se pripravljale dolgo. Tako kot Raskolnikov. Starka, ki smo jo hotele presenetiti v njenem stanovanju, se je imenovala Anna Ahmatova.

Z vso previdnostjo smo se odpravile do dvorca Seremetjevih, kjer je njen moz Punin dobil stanovanje. Po stopnicah smo se povzpele v 2. nadstropje. Majhna vrata stanovanja so bila odprta.

Potiho smo se splazile v kuhinjo. Vse je bilo na svojem mestu. Izgledalo je, da je gospa Ahmatova ravno pospravljala.

V stanovanju je vladala tisina in tega nismo zelele spremeniti. Zato smo se po prstih odpravile naprej po dolgem hodniku in se znasle v neki cudni sobi. Na stenah je bilo polno fotografij. Nekatere obraze smo celo prepoznale.

Ampak mudilo se nam je naprej. Treba je bilo poiskati Ahmatovo. A je nismo nasle. Ne v delovni sobi ne v sobi za goste. Tudi v spalnici je ni bilo. Vse razocarane smo zapustile njeno zelo veliko in urejeno stanovanje.

Zunaj v parku smo se usedle na klop in zacele razmisljati. Ahmatove ni. Me pa moramo izvesti nas “zlocin”. Domislile smo se plana B. Namesto starke si bomo poiskale starcka. V Peterburgu se zelo veliko govori o nekem starcku Dostojevskem. Poiscimo raje njega.

Po siroki ulici, po kateri smo se odpravile v smeri njegovega doma, so se vozili avtobusi milicnikov. O, ne! Kot kaze so nam ze za petami. Le kdo jim je izdal nase namere?!

Kljub mnozici uniformirancev, ki so se vozili mimo nas, smo uspele najti dom starcka Dostojevskega. Tudi v njegovo stanovanje smo prisle z lahkoto.

A nismo bile prve. Nekaj ljudi ga je ze iskalo. Na nasa vprasanja, ce so ga ze nasli, so le razocarano odkimavali. Tudi nam ni uspelo. Nikjer ga ni bilo. Ko smo prisle v njegovo delovno sobo, smo ugotovile, da smo prepozne. Nikoli ga ne bomo videle. Njegova ura se je ustavila 28. januarja 1881, ko je gospod Dostojevski umrl.

Vse razocarane, da se nam zlocin ni posrecil, smo se odlocile, da gremo pogledat vsaj stavbo v kateri je zivel nas junak Raskolnikov.

Medtem smo na ulici spet videle mnozice milicnikov. Dva sta zgrabila mladenica, ki je v roki drzal plocevinko piva. Ko je revez zacel vpiti, ce se jim je zmesalo, so vsi specialci, ki so prej postopali pred svojimi avtobusi, skocili do njega in vsi skupaj so ga zbili na tla.

Me smo vse prestrasene pospesile nase korake. Jaz sem si celo drznila vprasati enega od treh specialcev, ki so si mirno prizigali cigarete, kaj se dogaja. “Nogomet.” Aha. Dobro. No, zvecer sem preko sms-a iz Slovenije izvedela, da je bila ta nogometna tekma v resnici protest proti Putinu. Hvala Bogu, da se nismo slucajno znasle med protestniki. Lahko bi bile celo kaznovane kljub temu, da nam ni uspelo zagresiti zlocina 🙂