Tori Amos me je pripravila do solz

Od navdušenja so mi že po tretjem komadu silile solze v oči. Vseh nisem mogla zadržati.

Že od novembra 2006 nisem bila na nobenem koncertu. Moj zadnji koncert so odigrali odlični Japonci Mono, ki so me navdušili s svojo natančnostjo in izključno instrumentalno muziko, ki je takrat z energijo in navdušenjem napolnila Channel Zero na Metelkovi.

Pred enim tednom sem hotela ponovno doživeti glasbo v živo. Glasbo, ki jo lahko čutiš s celim telesom, ne le z ušesi. Ko zamižiš in se osredotočiš samo na muziko, lahko v prsih (za)čutiš bas, glava pa se napolni z raznimi melodijami kitar in klaviatur (itd.) pomešanimi z vokalom. To je razlog, da hodim na koncerte. Ne samo, da vidim glasbenike, ki jih spoštujem, ampak predvsem zato, da občutim njihovo glasbo s celim telesom. Tako sem hotela spet “začutiti” in doživeti Mansona, a mi zaradi zdravja ni uspelo. Pa nič zato. Sem ga videla v Puli pred dvema letoma in bilo je SUPER!

Danes oz. včeraj pa sem lahko videla, doživela in čutila eno zame najboljših ženskih glasbenic – TORI AMOS. To je bil koncert leta. Zame. Posedli smo se v prvo vrsto na tribuni. Kasneje pa je Tori parter spravila na noge in “morala” sem preskočiti ograjo, da sem imela več prostora za miganje v stoje. Ko me prevzame muzika, ne morem sedeti pri miru in gledati.

Zvok je bil na tribuni, okoli mešalne mize odličen! Slišalo se je vse! Dejansko se je dalo razbrati odlično odpete besede, kar je ponavadi na koncertih redkost. Ozvočenje je bilo na takem vrhuncu, da smo lahko slišali vsak njen najmanjši dih.

Torijina glasba v meni zbudi ogromno različnih čustev, ki se pomešajo med sabo. Naenkrat lahko občutim veselje, žalost, melanholijo, jezo … Nekaj skladb nam je zaigrala samo na klavir. Takrat mi je bilo spet žal, da sem se znašla v nesrečnem spletu okoliščin, ki so me v 4. letniku glasbene šole odvrnile od nadaljnjega igranja klavirja. Pa njen glas!

Na koncu koncerta, ki je trajal dve debeli uri, so nas pri drugem bisu spustili čisto pred oder. In zelo lepo je bilo videti ne samo nasmejane obraze tistih, ki smo stali tam spodaj, ampak tudi navdušenje na obrazih Tori in njenih glasbenikov. Ne verjamem, da je med koncertom kar tako mimogrede povedala, kako dobra publika smo in da bi nam lahko igrala toliko časa, dokler ne bi padla dol. 😀 Tudi njena predskupina – Joshua Radin je pohvalil Ljubljano in rekel, da je to najlepše mesto v Evropi, kar jih je videl. Najbolj pa mu je bil všeč sprehod ob Ljubljanici 🙂

P.S. Nekaj slik je Pi.Romanovih 😀