Vem, da se je od njega poslovil že cel svet. Tudi jaz sem mislila nanj, medtem ko sem bila pri maši nekje drugje … Sedaj pa me je prešinilo, da sem kot bivša škofijka še nekoliko drugače povezana z njim, kot drugi.

Dr. Alojzij Šuštar je bil glavni pobudnik, da se je v 90. letih ponovno obnovila Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu. In zgornje nadstropje s 4 sobami je bilo rezervirano za leta po njegovi upokojitvi. Ko sem bila v 1. letniku gimnazije sem še s 4 puncami stanovala v največji sobi njegovega stanovanja. Ko pa se je ravno sredi šolskega leta gospod Šuštar upokojil, so nas pet, ker smo hotele ostati skupaj, prestavili v učilnico. V veroučno učilnico v gimnazijo. Tako smo imele ogromno sobo s tablo, televizijo in starim klavirjem.
Alojzij Šuštar

Ampak to zdaj ni pomembno. Pomembno je to, da mi je vedno hudo, ko izvem, da je ta svet izgubil kakega velikega človeka, kar je gospod Šuštar nedvomno bil. In čeprav se nisva poznala osebno, sem do njega vedno čutila neko čustvo spoštovanja. On je bil eden tistih ljudi, ki si jih enostavno moral imeti rad! Ker si čutil, da ima tudi on rad vse ljudi okoli sebe. To je glavni razlog za to mojo objavo.dr. Alojzij Šuštar

Pa še nekaj o njegovi veličini … Potem, ko sem že zapustila gimnazijske klopi, so pred novo knjižnico v Zavodu sv. Stanislava vsak dan morali dežurati dijaki. In Šuštar je vsak dan prišel mimo v invalidskem vozičku in tistemu, ki je dežural prinesel jabolko.

Ali niso ravno majhne stvari tiste, ki delajo ljudi velike?!