Peterburg – Presenečenje … SNEG!

A gremo na Kronstadt? Ne, ker zunaj pada sneg. Tako se je začel naš četrti dan v Severnih Benetkah. Pisala sem že, kako smo bili vsi navdušeni nad Peterhofom in soncem, ki nam je zelo polepšalo izlet tja, in smo se zato na podlagi vremenske napovedi, s katero so nam postregli po radiu veselili novega sončnega dneva in potovanja na otok Kronstadt. Ampak …

Nevski prospekt se je po sneženem jutru kopal v soncu

Zbudili smo se okoli 7.30 in pogledali skozi okno. Nismo mogli verjeti svojim očem. 14. maja 2008 je zunaj padal sneg. Naši načrti so v trenutku padli v vodo. Treba bo poiskati kakšno znamenitost, ki je pod streho, je bila prva misel. Tako se je ponudila odlična priložnost, da si s Piromanom ogledava Ermitaž in obiščeva še nekaj knjigarn.

ne obstajajo samo ulični Teremoki, ampak tudi taki, kjer se lahko usedeš in v miru uživaš v sveži(h) palačinki(ah)

Preden sva se malo najedla in odpravila ven, ((Marijana se je zaradi vremena odločila, da bo še malo pospala.)) se je snežni metež že polegel in ko sva izstopila iz metro postaje v centru mesta, naju je tam pričakalo sonce. Najprej sva se podala v trgovino s spominki, ker so naju zanimale cene, ki so bile seveda visoke tako kot se to “spodobi” za tako trgovino v strogem centru mesta 🙂 Potem sva se odpravila v eno od knjigarn, kjer sem si privoščila ilustrirani angleško-ruski slovar in knjigo z ruskimi pravljicami (to bo enkrat prav prišlo tudi za otroke, da bomo skupaj občudovali slike in se z branjem naučili malo ruščine ((Čeprav je ruščina v pravljicah prav posebna in jo bom morala najprej sama malo bolj predelati)) 😀 ). Preden sva se odpravila še v knjigarno Knigojed (Книгоед), sva si privoščila palačinke, saj naju je čakala še dolga pot po treh ogromnih nadstropjih Ermitaža.

pogled na ploščad pred Ermitažem; na desni strani rumene stavbe v ospredju je vojaško sodišče

V Ermitažu, kjer je vstopnina za študente brezplačna, ((Ne vem, če to velja samo v primeru, da imate ISIC kartico, ali upoštevajo tudi navadne študentske izkaznice. Drugače pa je vstopnina za tujce 350 rubljev oz. 9,48€)) sva bila dve uri. Ko sva se prebila čez večino soban v drugem nadstropju, sem bila že tako utrujena, da sem rekla Piromanu, da grem z njim pogledat tisto, kar nama je ostalo samo, če ga stvari res še zanimajo. Jaz sem bila v tej velikanski stavbi že lani tri ure. Odločila sva se da poiščeva stopnice do tretjega nadstropja, ((zato sva morala še enkrat prehoditi celo drugo nadstropje … še dobro, da sva imela zemljevid s katerim sva si pomagala, da sva našla, kar naju je zanimalo)) kjer so razstavljena dela npr. Matissa, Picassa, Van Gogha, Moneta in ostalih slikarjev 20. stoletja. Tudi z njimi sva opravila relativno hitro.

Utrujena in z mislijo na obilnejše kosilo sva zapustila Ermitaž. Zunaj naju je spet pričakalo bolj kislo vreme, zato sva se odpravila proti najbližji gostilni Ёлки палки (Jolki palki). Za kosilo sva naročila že preverjeno dober pečen krompir z gobami in zelo okusno medeno torto. Zraven sva spila še pol litra Starega melnika ((Najboljše rusko pivo od vseh, kar smo jih poskusili 🙂 Po okusu je zelo podoben Laškemu.)) Za vse skupaj sva plačala 700 rubljev (19€), kar ni tako poceni, ampak cel teden nisva imela namena živeti samo od palačink.

cerkev Krisusovega vstajenja v bližini tržnice … le vkup, le vkup črni oblaki

Ko sva prišla iz gostilne, mi je Piroman povedal kako so naju trije Rusi, ki so sedeli pri mizi 2 metra stran od najine, čudno gledali. Zakaj? Ker sem kosilo plačala jaz.

Še preden sva odletela v Rusijo, sva se odločila, da si bova denar razdelila za vsak slučaj, če komu kaj zmanjka, drugače bom pa (zaradi ruščine) plačevala jaz. Tako sem tudi v gostilni, ko je gospodična prinesla račun v mapi, jaz položila denar v mapo in ko se je vrnila, sem ji rekla naj zaokroži na 700 rubljev (mislim, da sva ji pustila 25 rubljev napitnine, ker se baje tam tako dela). Že omenjeni gospodje (trije pravi Rusi, z litrom vodke na mizi in veliko obilnejšim kosilom, kot je bil najin 🙂 ) so baje (tako je rekel Piroman) z odprtimi usti gledali proti nama in se čudili. Si jih kar predstavljam 😀 V Rusiji je namreč navada, da v takih situacijah plačujejo moški. To se jim (tako moškim kot ženskam) zdi samoumevno, zato si res lahko predstavljam, kako čudna sva se jim zdela.

sneg!

Po kosilu sva se odpravila na tržnico s spominki. Še prej sva si želela ogledati notranjost cerkve Kristusovega vstajenja, a je ob sredah zaprta … Medtem ko sva lutala po tržnici, se je spet pooblačilo in še preden sva prišla še do tretje knjigarne tisti dan, naju je spet zajel snežni metež. Nebo so prekrili črni oblaki, zapihal je mrzel veter in z neba so se vsule snežne kepice. Zdelo se je, da nas hoče nekdo okepati.