Moj junij je bil skoraj v celoti posvečen pravljicam. Na eni strani je bilo več kot 600 različnih ruskih folklornih pravljic, na drugi pa pet pravljic, ki jih je napisal največji ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Vse te pravljice so zelo pomembne za mojo diplomo. 23. junija mi je namreč končno uspelo, da sem napisala še sklep, vse skupaj spravila na 65 strani papirja in prvo pravo verzijo diplome odnesla mentorju. Na hitro je preletel moje delo, mi povedal za nekaj miniaturnih popravkov in ko sem odhajala, mi je še rekel, da sem četrta za september. Kasneje sem po pogovoru z eno od sošolk, ki je izpadla iz septembra, ugotovila da njegove besede “četrta za september” pomenijo, da sem zadnja, ki bo dilpomo lahko zagovarjala septembra. OK! Upam samo, da bo prof. Javornik zadovoljen z vsebino na tistih 65 straneh in mi konec avgusta ne bo treba napisati nove diplome 😎

Čeprav ostaja nekaj skrbi, ki se bodo za (ne)upravičene izkazale šele konec avgusta, ko se moram ponovno javiti profesorju, da se pogovoriva o vsebini in zagovoru, je z mene padlo kar težko breme. Branje literature me je sicer večino časa prav zabavalo, nekajkrat pa se je zgodilo, da se je pred mano pojavila blokada, ki sem jo uspela premagati šele po kakšnem tednu. Vendar, ko natisneš besedilo, za katerega si delal pol leta, je vseeno zelo dober občutek.


turška in infra rdeča savna

Zaradi uspeha z oddajo diplome, sem se tudi odločila, da si moram vzeti kakšen teden počitnic. Enostavno nočem razmišljati o ničemer, kar je na kakršen koli način povezano s študijem, ampak delati, kar se mi bo zahotelo. Čeprav so trenutno moje finance bolj na pozitivni ničli in v čakanju majske plače, sem se odločila, da si je treba nekaj privoščiti. Nekaj novega. Nekaj sproščajočega. Pobrskala sem po internetu za Savna klubom Breza, o katerem mi je pred kratkim pripovedoval Sosed, in s Piromanom sem naju naročila za savno. Sicer sva najprej želela masažo, ampak to izvajajo šele po 16. uri, midva pa sva si zamislila, da se bova sproščala dopoldan. Zato sva se odločila, da si privoščiva savno.

Za razvajanje v savni Breza je treba odšteti 28 evrov na osebo. Čeprav nimam pojma, koliko stane obisk savne kje drugje v Ljubljani, se mi zdi 28 evrov vseeno veliko. Ampak kdaj pa kdaj si človek mora privoščiti in v Brezi znajo tako lepo poskrbeti za svojega gosta … Ko sva prišla tja, nama je odprla gospodična in naju povabila naprej. Razložila nama je, naj čevlje odloživa na eno od polic in si vzameva natikače. Potem so nama pokazali, kje naj odloživa svoja oblačila in se ogrneva v brisačo. Neka druga gospa nama je, potem ko smo ugotovili, da sva jih obiskala prvič, najprej razkazala vse prostore. Ko sem ji povedala, da me je malo strah savne, ker je to moje prvo srečanje z njo in predvsem zato, ker drugače vročine ne prenašam najbolje, me je potolažila, naj me ne skrbi. Za prvič bo dovolj če bom šla v savno dva do trikrat in bolj na kratko. Najpomembnejše je, da poslušam svoje telo in grem ven, ko mi ne paše več.

Verjetno bi mi zelo koristilo tudi, če bi pred obiskom savne prebrala na primer članka o savni na zlataleta.com 🙂 Kakor koli, tisti dan je bil v celoti posvečen savni. Ubogala sem nasvete, ki sem jih dobila. Šla sem samo v turško (parno) savno, ki naj bi imela nekje okoli 50°C in 90-100% vlažnost, če sem si prav zapomnila, in v infra rdečo – suho in vročo – savno, kjer je med 40 in 70°C.

Še posebej super se mi je zdelo to, da sva bila v celem kompleksu sama. Vsake toliko je do naju prišla ena od zaposlenih in naju vprašala kako se počutiva, če bi še pila itn. Z veseljem sva spila dva litra vode (lahko bi si zaželela tudi kaj drugega, npr. čaj ali sok), saj naju je kar žejalo. Sicer je tako ali tako zelo priporočljivo, da med savnanjem veliko pijemo, kar je v bistvu logično, saj telo mora nekje dobiti vodo, da jo da ven. Moje telo je sicer vodo pošiljalo iz sebe bolj skozi mehur, kot skozi pore, ampak ga bom že navadila, da naslednjič vse strupe izloči skozi pore 😀

Ko sem drugič prišla iz savne, se mi je zahotelo, da bi šla še malo zaplavat v bazen, ki ga lahko koristite pri vsakem obisku Breze. Ampak, ko sem se kasnje šla še enkrat popariti v turško savno, mi ni bilo do ničesar več. Ko sva odhajala smo se pogovarjali z gospo na recepciji in nama je rekla, naj ne bova presenečena, če bova še cel dan malo bolj utrujena. “In, če vaju bo jutri bolela glava, bo to opozorilo, da morata naslednjič več piti,” je še dodala. Glava naju naslednji dan ni bolela, sva pa večino prvega dneva po prvem savnanju preživela v vodoravnem položaju. Tako prijetno lena in sproščena že dolgo nisem bila. Priporočam 😉