Že cel dan gledam video posnetek v živo s kamere, ki je nastavljena ob Bohinjskem jezeru in se kot majhen otrok veselim jutrišnje sobote, ko bom zagledala dom obdan s snegom. Malo mi je samo žal, da bom domov prišla pozno popoldan, ko bo že vse skidano.

Škoda, ker tudi Ljubljane ni pobelil sneg, saj bi bila to odlična sprememba v prestolnici, ki že predolgo tiči v nekem sivem in turobnem vremenu. Kakšen dan je izza gostih oblakov pokukalo celo sonce … Kljub temu, da se glede svojega razpoloženja zelo nerada zgovarjam na vreme, se mi zadnje dni večrat zazdi, da bi me nekaj sončnih dni več kot razvedrilo.

Spet imam obdobje, ko komaj čakam, da se bova preselila nekam ven iz Ljubljane. Nekam, kjer bo narava bližje, kot je tukaj blizu najbližji travnik. Nekam, kjer ne bo polno siren in prometa. Nekam, kjer v zraku ne bo toliko nemira. In nekam, kjer bo kakšna urica ostala tudi za branje knjig ali revij in za početje še česa kreativnega.

Sneženi Bohinj, prihajam! Tokrat te ne bom zamudila ((Letos je sneg pobelil Bohinj že na začetku novembra, a sem ga zamudila)) 😉