Bilo je lepo in še bi. Ne spomnim se, kdaj sem si nazadnje vzela tri dni popolnoma zase. V Ljubljani se mi to zdi praktično nemogoče, zato sem odpeketala domov in si tri dni poleg nekaj pomoči pri domačih opravilih vzela popolnoma zase. Tako sem večino časa presedela pred ruskimi filmi s pletilkami v rokah.

Uspela sem pogledati celo vse štiri dele filma Vojna in mir, ki je leta 1968 dobil oskarja za tujejezični film in skupaj traja kar slabih 7 ur. Na trenutke je sicer rahlo dolgočasen, predvsem zaradi dolgih posnetkov vojskovanj, a vseeno pravi spektakel. Še posebej pa sem bila pozorna na Vjačeslava Vasiljeviča Tíhonova, ki je igral Andreja Bolkonskega. Gospod Tihonov je umrl 4. decembra 2009 star skoraj 82 let in sodeč po posnetkih na vesti.ru, je bil med Rusi zelo priljubljen. Neki gospod je novinarjem povedal, da se ga bo vedno spominjal predvsem zaradi tega, ker so vsi fantje, ko so bili še mladi, vedno želeli biti taki kot Tihonov. Pravi ruski idol. Sicer pa je takoj, ko vidiš Tihonova v Vojni in mir jasno, da je bil gospod neizmerno karizmatičen. Ni čudno, da se je Rostova Nataša zagledala vanj 🙂

Med pisanjem tega prispevka sem, seveda, še brskala naokoli in našla dokumentarni film o Tihonovu (za vse, ki znate rusko, film o njem lahko najdete tukaj), v katerem je sam, že kot starejši gospod, komentiral svoje vloge v filmih in gledališču. Tihonov je v dokumetarcu in v vseh odsekih iz filmov izražal nek neverjeten mir in nekaj, kar za moje pojme dela človeka velikega.


jutro v Bohinjski Bistrici, kjer sem čakala na avtobus

Ampak, kaj hočemo. Vse lepo se enkrat na tej strani konča in se preseli na ono stran. Tako se je za danes končalo tudi božanje sončnih žarkov, ki so zjutraj še crkljali vrhove Julijcev in napovedovali čudovit dan, ki se na žalost ni zgodil. Pa drugič. Do Kranja, ko so oblaki popolnoma prekrili sonce, sem uživala v pogledu na čudovito zimsko naravo, potem pa sem se do Ljubljane zabavala z branjem.


Babji zob na poti na Bohinjsko Belo

Ko sem izstopila iz avtobusa in se odpravila proti toplemu stanovanjcu, sem srečala Matjaža, ki mi je najprej polepšal dan in mi nato zatrdil, da v njegovi Peklenski pomaranči ni veliko nasilja in me spodbujal, naj si predstavo ogledam. Bom še malo premislila, ker res ne maram nasilja, in Matjaž, če se bodo tvoje besede izkazale za laž, bom šla ven in dolžan mi boš (vsaj) pivo 🙂

Še preden se odpravim v Mladinsko gledališče na Pomarančo, kar se bo zgodilo enkrat januarja 2010, bom dokončala tisto, kar sem začela za vikend in kar me je za več ur priklenilo pred ruske filme. Po dolgem času sem spet začutila, kako zelo me sprošča pletenje. In po dolgem času sem tri dni zaporedoma res samo uživala in mislila na nič.


moj hobi