Zeleni smuti

Fotografije za tale zeleni smuti recept so bile že nekaj časa skrbno pospravljene v blogovi nadzorni plošči, zato je skrajni čas, da jim dodam še nekaj besed in jih pošljem v svet. Pa tudi zato, da naredim prostor novim receptom, ki s svojim foto materialom že čakajo na objavo.

Preden sem začela tipkati, sem posrkala še zadnje požirke zelenega smutija. Danes je bil sestavljen sicer iz drugih sestavin, kot pa tisti, ki ga vidite na spodnjih fotografijah. Ta dan sem začela z mešanico iz vode, kokosove vode, kopriv, pomaranče, banane, zlatih lanenih semen, žličke acai, spiruline in žličke pšenične trave. Zeleni smutiji, ki so zeleni ne samo zaradi prahu raznih alg, ampak tudi zaradi zelenja, so zelo zdravi. Pravijo. V zelenih listih solate, korenja, špinače, blitve, peteršilja, koriandra, rukole, ohrovta, rdeče pese, redkvice, motovilca, kopriv, regrata, čemaža itd. se namreč skrivajo velike količine snovi, ki jih naše telo potrebuje za delovanje. Med njimi je zelo pomemben klorofil, za katerega bi lahko rekli, da je utekočinjena sončna energija. Ker je molekula klorofila zelo podobna molekuli našega hemoglobina, je uživanje večjih količin zelenja zelo pomembno za naše zdravje. Več klorofila bomo dali našemu telesu, boljša bosta naša prebava in splošno zdravje.

Ker zeleno listje ni ravno čudovitega okusa in bi nam kakšen napitek vsebino želodca znal dvigniti proti ustom, ponavadi za osnovo zelenih smutijev vzamemo sadje. Sladko sadje skupaj, kislo sadje skupaj. Mešanje sladkega in kislega sadja naj bi povzročilo vretje v želodcu in posledično bi nas začelo napenjati, zato se takšnemu mešanju raje izognimo 🙂

Kaj sem namešala v zeleni smuti?

• vodo (3-4 dcl)
• motovilec
• kivi
• jabolko ((jabolko je nevtralno in ga lahko mešate tako s sladkim kot s kislim sadjem))
• 1 čajno žličko prahu pšenične trave
• 1 čajno žličko prahu alge spiruline
• 1 čajno žličko yacona v prahu (sladilo, ki ga brez slabe vesti lahko uporabljajo tudi diabetiki)
• pol čajne žličke guarane
• dve čajni žlički cvetnega prahu

Sestavine sem v blender dala v enakem vrstnem redu, kot so zgoraj naštete sestavine. Pri nalaganju sestavin v takšen blender morate paziti, da so tekoče in mehke sestavine na dnu, trše ali zmrznjene sestavine pa na vrhu. Tako bo vaša mašina lažje opravila svoje delo in vam zmiksala želeni zvarek 🙂

Mogoče bo koga zmotilo, da sem superhrano dodala šele na koncu, pisala sem pa, da damo mehke zadeve na dno … To je pa samo zato, ker se šele na koncu odločim, s čim bom začinila napitek.

Med branjem knjige Zeleno za življenje, avtorice Victorie Boutenko, Rusinje, ki že leta živi v ZDA, sem izvedela veliko stvari glede zelenja. Tistega zelenja, ki ga po navadi zavržemo. Prepričana sem, da listi rdeče pese velikokrat pristanejo med biološkimi odpadki ali na kompostu, namesto da bi si iz njih naredili okusen smuti ali sok. Zelenje v sebi skriva veliko kisika v klorofilu in veliko rudnin v zelenih delih, zato je zelenje najbolj bazična hrana. Po mnenju Boutenkove zeleni kašasti sokovi v naši vsakdanji prehrani omogočajo, da naše telo varujemo pred zakisanostjo.

Kot je pokazala enomesečna raziskava, ki jo je Boutenkova izvedla skupaj z zdravnikom dr. Paulom Fieberjem, so se pozitivni učinki pitja zelenih kašastih sokov pokazali že po enem mesecu. Z zdravnikom sta zbrala 27 ljudi, ki so en mesec vsak dan prihajali po en liter zelenega kašastega soka, da so ga vključili v svoj (ameriški) jedilnik. Nekateri so poročali o tem, da so v tem času uspeli izgubiti več kilogramov, drugi, da so potrebovali veliko manj spanja, tretji so na splošno čutili več energije itd. Kakšno od teh pričevanj se na trenutke bere nekoliko pretirano in priznam, da sem kdaj pa kdaj podvomila v kakšno stvar, a dejstvo je, da sva tudi midva že po dveh tednih, ko sva na dan spila približno pol litra zelenega smutija, opazila, da zjutraj lažje vstaneva, da imava več energije in da posledično jeva manj stvari, ki sva jih jedla pred tem. Vem, težko je reči oz. dokazati, da je to samo zaradi pitja zelenih smutijev, ampak najbrž nekaj vseeno mora biti na tem.

Več kot preberem raznih “alternativnih” člankov o pri- in predelovanju hrane, prehranjevanju, onesnaženosti našega okolja, kozmetiki itd. bolj se strinjam, da so naša telesa najbrž precej zasvinjana. In ravno zaradi vseh mogočih snovi, ki jih vnašamo vase s pomočjo hrane z rokom uporabe tudi po več let ali z vsemi mogočimi sladkarijami, polnimi sladkorja in pšenice, ni čudno, da naša telesa težko prebavljajo in izločajo odvečne in strupene snovi. V telesu se nam nabira vse več strupov in potem se spopadamo z boleznimi, ki jih včasih ni bilo. Je že res, da včasih tudi niso bili tako podkovani, ne tehnično ne z znanjem, da bi znali povedati vzroke za razne bolezni in smrti, kar počnejo strokovnjaki danes, ampak vseeno.

Potem so tukaj še razna zdravila in pripravki, ki nam (o)lajšajo te in one bolečine in druge – predvsem lepotne – “težave”. Kakor koli, na koncu se mora vsak sam odločiti, koga bo poslušal in kaj bo vnašal vase in nanašal nase ter svoje otroke. Mene veseli predvsem dejstvo, da je vse več ljudi, ki razmišljamo tudi o drugi strani in smo ji s preizkušanjem določenih stvari pripravljeni dati priložnost, da nam pokaže prednosti in slabosti. Treba je razbiti tabuje in sprejeti dejstvo, da obstajamo takšni in drugačni in da nekdo, ki se prehranjuje na primer samo s presno hrano, pač ni čudak, ampak mu to najbolje ustreza. Mogoče bi nam tudi, če bi le poskusili. Odkrito in brez zmrdovanja ter vnaprejšnjega dvoma.