Odkar sem mama praktično nimam časa in energije, da bi ure in ure sedela pred računalnikom. Prej to ni bil noben problem … Če mi že uspe, pa hitro klikam po priljubljenih straneh, da bi prebrala in pregledala stvari, ki me zanimajo, a so ponavadi v času moje odsotnosti že zastarele. Včasih se glava in prsti zarotijo proti meni in želijo, da bi spet kaj spisala, a ko že mislim, da mi bo uspelo, se mali korenjak zbudi in spet sem za nekaj ur samo njegova.
O, ja. Otroci ti svet res postavijo na glavo. To ni kliše. To je resnica. In včasih je to dejstvo prav težko sprejeti, kljub temu, da ni na svetu nič bolj simpatičnega kot iskren nasmeh in prvi glasovi, ki ti jih nameni lasten otrok. Ob tem začutiš toooooooliko ljubezni, ga objameš in se še isti hip zaveš, da ne smeš stiskati tako močno, ker nočeš, da ga boli, ampak da mu je lepo. Zdaj vem, da bom, kljub temu, da sem v preteklosti večkrat pametovala o raznih stvareh povezanih z otroki in vzgojo, včasih veliko preveč popustljiva. Zdaj vem tudi to, da je crkljanje nekaj najbolj sladkega, kar človek občuti na tem svetu. Zato res ne razumem, zakaj sem bila včasih tako pametna glede razvajanja otrok. Kdaj se bomo pa objemali in crkljali, če ne zdaj? Ko bomo stari in mogoče osamljeni? Ko si bomo želeli, da bi nas še kdo objel in stisnil k sebi. Pa če samo za trenutek. Toliko, da bi začutili, da smo še vedno ljudje. Da še vedno čutimo. Da še vedno znamo imeti radi. In da vsem le ni vseeno.
Od zdaj naprej ne bom več pametna. Vse, kar se trudim početi je, da se učim poslušati sina, moža in sebe ter stvari prilagoditi tako, da bo nam najlepše. Da ne bi nikdar izgubili občutka, da se imamo radi in da smo vedno tukaj drug za drugega. Izkušnje drugih sprejemam kot nasvet. Nasvete, ki mejijo že na poučevanje, pa sem začela utapljati v Savinji. Vzgoja? … Vem kakšne vrednote imava z Romanom in po najboljših močeh se bova potrudila, da jih preneseva naprej. Poštenje, delavnost, odprtost in tolerantnost ter razmišljanje z lastno glavo.
Lepo je biti mama.
Lepo!:)
Otroci ne postavijo vsega na glavo, pač pa na pravo mesto. Roditi ibn vzgojiti otroka prispeva več k duhovni in osebnostni rasti kot deset tečajev znanih gurujev.
Bravo Katarina, bravo Strič Marč….
Ah, crkljanje pa ja ni razvajanje otroka. 🙂 A propos, v neki knjigi Janeza Jalna je bilo na dolgo in široko napisano, kako v gorenjskem kotu oče in mati nikakor in nikoli ne smeta pokazati otroku, da ga imata rada, češ, “kaj bodo pa ljudje rekli”! Kot da je imeti rad svojega otroka nekaj sramotnega, kar je treba skrivati. Nikar ne propagirajmo takega odnosa v naslednjo generacijo.
Ne, nimam otrok. Ampak če bi jih imela, bi jim zagotovo velikokrat rekla in pokazala, da jih imam rada – ob dovoljšnji starosti, da bi si to zapomnili. Ker je bila to stvar, ki sem jo sama med odraščanjem najbolj pogrešala.
🙂 Res je lepo biti mama.
Ma ja, dokler nimamo svojih otrok, marsikdaj pametujemo, pa poučujemo druge, kako bi morali.
Ko pa dobiš svoje, je čisto druga pesem.
In ti grejo taki “pametovalci” s svojimi nasveti strašno na živce, ne?
Lepo se imejte, pa veliko se smejte (pravi Gašper Tič v uni svoji oddaji, ki jo imamo otroci in starši radi 🙂
Katarina, lepo si napisala. In res verjemi, ljubezni ni nikoli dovolj… to nam je prineslo življenje z našim sinkotom. Uživajte kar se da mlada družinica.
meni pa ni všče tvoje razmišlanje. Lepo, da boš dobra mama, ampak pazi nase, vseprehitro se zgodi, da se odpovemu vsemu. Takšne pač smo mame. Otroci se na to predanost navadijo, postane sama po sebi umevna kot edina možna, pa hočejo še več. Pa se zgodi – razvajenec. Jaz že enega imam, sedaj je najstnik, vam povem dragi moji, nikar jim ne dajte sebe. To tudi njim ne koristi, čeprav koristijo vse ugodnosti predane mame, postanejo samo bolj zahtevni, do tiste meje ko je mami vsega dovolj. Pazi, pazi…
Hvala vsem.
Korkrdaj, se strinjam s tabo glede tega, da se kot mama zaradi otroka ni treba odpovedati vsemu. Otrok hoče biti vse bolj samostojen in če ga starši preveč priklepajo nase po mojem to ni dobro. Večkrat se spomnim na Matjaža Pograjca, ko smo se pogovarjali o tem, zakaj ne hodi gledat svojih predstav. Rekel je, da je to tako kot z otroki. Ti jih narediš in jim pomagaš, da postanejo samostojni, potem pa morajo živeti sami. Zato si želim predvsem, da bi najini otroci vedeli, da jih imava rada in da bodo doma vedno dobrodošli, drugače pa naj počnejo stvari, ki jih imajo radi. Prepričana sem, da mi to lahko uspe le, če bom tudi jaz ostala jaz. Seveda se moramo ljudje v vsaki skupnosti vedno prilagajati drug drugemu. Vsaj tako naj bi bilo. 🙂 Ampak najbrž to ni možno, če se hkrati ne podpiramo in dopuščamo, da je vsak to, kar je.
Srečno!
kandela, najprej iskrene cestitke za sinka 🙂 in ja, crkljanje, dotik – se pletejo vezi in je nalozba za vedno … neizmerno osrecujoc obcutek je imet otroke, sem pa tud jst postala z druzino v svojih zapisih bolj mamasta … ampak nic, nic na tem svetu ne odtehta veselja, ko ti otrok rece, mama, rad-a te imam 🙂 vzgajanje v duhu nasih lastnih vrednot je trdo delo, ampak vredno se je trudit, ker bo poplacano … minute z otroki niso nikol izgubljen cas, pisala bos pa tudi se, verjemi 🙂 samo prioritete so ta hip drugacne in prav je tako … srecno, imejte se skrajno lepo, sadie