S športno humanitarnim društvom Vztrajaj – Never give up sem se prvič srečala, ko sem morala za PlanetBIO objaviti novičko o prireditvi 10 krogov za 10 nasmehov. Z Romanom sva se je tudi udeležila v Ljubljani. On je odtekel okoli 15 kilometrov, jaz in takrat še gospod trebuh pa sva ga spodbujala. Ob prijavi na tek je vsak udeleženec dobil oranžno zapestnico z napisom never give up. Bila mi je tako všeč, da sem si jo kar prisvojila za v porodnišnico.
Pred leti sem med poletjem delala v kampu Zlatorog. Ker takrat še nisem imela vozniškega izpita ((tudi, če bi ga imela, ne bi imela avta …)), sem na delo kolesarila. Nekega večera, ko sem se vračala domov, sem bila tako utrujena, da sem kakšna 2 kilometra pred ciljem razmišljala samo o tem, kako bi stopila s kolesa in ga do doma potiskala ob sebi. A črni oblaki, ki so se že božali z električnimi žarki, so napovedovali nevihto. Po napornem dnevu si nisem želela biti še premočena, zato sem se odločila, da bom v kolesarjenje poleg zadnjih atomov moči usmerila še misli. Začela sem si ponavljati: “Never give up! Never ever give up!” Do doma mi je uspelo prikolesariti ravno v trenutku, ko so z neba začele padati debele dežne kaplje.
Ta izkušnja se je močno vtisnila vame in ko sem videla zapestnico društva Never give up, sem se spet spomnila nanjo. Zato sem si zaželela, da gre z mano v porodnišnico. Z njo na roki sem se počutila nekako varno. Vedno, ko me je v zadnjih tednih pred porodom kaj zaskrbelo, sem pogledala zapestnico in začutila olajšanje. Začutila sem, da bo vse v redu in se pomirila. Zdaj imata moji “never give up” zgodbi zame še večji pomen.
Ko sem izvedela, da bo PlanetBIO ponovno sodeloval z društvom Never give up na prireditvi Ruth-in tek, ko se je teklo in hodilo okoli Blejskega jezera, sem bila zelo vesela, da bom lahko sodelovala tudi sama. Tridnevna prireditev ((Prireditev je trajala od 1. marca od 17h do 3. marca do 17h.)) v spomin na preminulo Ruth Podgornik Reš, v okviru katere so se zbirala sredstva ((Skupna vrednost zbranih sredstev je bila 7.245 €.)) za deklico Zaro, Tačke pomagačke in Pio Podgornik, je bila poleg tekačev namenjena tudi pohodnikom. Zato smo se na Bled odpeljali vsi. Roman je odtekel 4 kroge okoli jezera, midva s Filipom pa sva s pomočjo vozička jezero obhodila dvakrat.
Bilo je res lepo. Odličen način za skupno preživljanje vikenda. Stran od nakupovalnih centrov. V naravi. Med pozitivnimi ljudmi in mislimi. Z najboljšimi nameni in željami. Ponovitve sledijo. 🙂
Več fotografij z Bleda boste našli na facebook strani društva Never give up.
Pohvalno. 🙂
A ne! 🙂