Če kdo bolj pogosto spremlja mojo spletno stran, se po kar nekaj objavah, ki sem jih uspela pripraviti poleti, mogoče sprašuje, kje sem. Še vedno sem 😉 in od septembra naprej migam še bolj, tako da mi zmanjkuje časa. Tudi za pisanje. “Porodniška pa taka!” si večkrat mislim. Jah, če ima človek status samostojnega podjetnika in ti podjetje, ki ti je nudilo glavnino zaslužka, med porodniško sporoči (hvala, ker je bilo to bolj v začetku!), da ne bo več imelo dela zate, potem ne moreš kar stati križem rok. Sicer pa tako ali tako ne znam biti pri miru. Vedno moram kaj početi. Zdaj, ko vem, da se bom morala za kredit in položnice še bolj truditi, toliko težje sedim križem rok.
Kljub temu, da imam trenutno dopust za nego in varstvo otroka, sem polno zaposlena z dejavnostmi, ki jih zaradi statusa in zakonov, opravljam prostovoljno.
Z začetnim tečajem ruščine za učence OŠ Mozirje, pridobivam bogate izkušnje iz poučevanja. Profesorica ruščine po izobrazbi se v resnici prvič resnično preizkušam v učiteljski vlogi. Kako mi gre? Kaj pa vem. Upam, da dobro. Več bo pokazalo pa kakšno preverjanje znanja na koncu našega tečaja. Tisto, s čimer si največkrat belim glavo je, kako otroke, ki obiskujejo interesno dejavnost, pripraviti do tega, da bodo vadili cirilico. Mogoče bi morala organizirati tekmovanje. Prvih 5 minut vsake ure.
Priprave na začetni tečaj ruščine
Druga stvar, ki mi vzame kar nekaj časa, a mi predstavlja še poseben izziv je pomoč pri učenju slovenščine oz. bolj slovenska konverzacija za dve Ukrajinki, ki sta se preselili s Krima v Mozirje. Na ta način utrjujem svojo ruščino in hkrati podrobneje spoznavam slovenščino ter podobnosti in razlike med tema lepima slovanskima jezikoma.
Za zaključek porodniške pripravljam prav posebno poslastico. Januarja pride v Mozirje Andrej Stopar, da v prostorih mozirske knjižnice predstavimo njegovo knjigo Pax Putina ((Sem jo že začela brati. Na takšen intervju se je pač treba dobro pripraviti. 🙂 )) in skupaj s publiko predebatiramo trenutne razmere v Rusiji in Ukrajini. Podrobnosti o tem dogodku, ki se ga že neizmerno veselim, napišem v naslednjih mesecih. Vas pa že zdaj vabim, da se nam pridružite! 😉
Nekaj zadnjih tednov sem se poleg vseh stvari, ki jih počnem, začela intenzivneje ukvarjati tudi z mislijo, da bi se mi prilegel tudi kakšen šiviljski podvig. Misli so se po moji glavi podile toliko časa, da sem sobotni in nedeljski večer raztegnila v noč in se nekaj dragocenih ur, ko bi lahko spala, raje igrala s pripomočki za šivanje. Najprej sem odrezala nosečniški trebuh črni obleki, ki sem si jo sešila pred slabim letom, ko sva se z Otonom stiskala še v enem telesu. Nato sem kroj, ki sem ga uporabila za to obleko, položila na neko vijolično umetno svilo. Lani sem kupila nekaj kosov ostankov blaga za neke posebne ideje. Ker niso postale realnost, sem dva konca “ostankov” uporabila za to, da sem si sešila novo majčko. Kljub utrujenosti, ki so jo povzročile še krajše noči kot običajno, sem s šivanjem umirila tisti del sebe, ki ima neustavljivo željo po ustvarjanju.
Nekaj korakov šivanja majčke
Majčka, kratke hlače in obleka – narejeno by Kandela 🙂
A tudi ustvarjalnih projektov ni konec. Zdaj moram dokončati predelavo jopice. Stara mi je postala prevelika, zato jo bom prepletla v manjšo.
Tako je to. Zvečer, ko sem predvsem utrujena, a zadovoljna mama in žena, pa včasih najdem še kakšno urico, da spišem kaj novega za Kandelo. 🙂
[…] samostojne podjetnice. Zapis je nastal predvsem zato, ker me je večkrat prešinilo vprašanje, kaj je to porodniška, saj se mi je zdelo, da moji dnevi niso prav nič umirjeni in posvečeni le najinima fantoma. […]