“Nevrotična gospodinja?! Ne, jaz pa že ne,” sem si mislila zadnjič, ko mi je znanka na Facebooku predlagala, da bi s svojim pisanjem lahko postala Nevrotična gospodinja za tednik Savinjske novice. V resnici sploh nisem vedela, o čem piše, a odbijala me je že sama besedna zveza. Google me je razsvetlil, da gre za kolumno iz revije Jana. Iz tiste revije, ki je najbrž starejša od mene in je nikoli nisem brala, ker mi je prva asociacija, ko pomislim nanjo Slovenske novice za ženske srednjih let. Vem, krivična sem. Ampak jaz, nevrotična gospodinja? Ne, to pa že ne. In če slučajno kdaj sem, je to trenutek moje šibkosti, ker enostavno nočem biti ne nevrotična ne gospodinja. Pika!
Vsak po svoje, Bohinjka pa s svedrom
Ja, predsodki in obsojanja mi grejo strašansko na živce, čeprav sem včasih sama polna tega. Vseeno trmasto vztrajam in sem prepričana, da nisem in nočem biti povprečna ženska oz. nevrotična gospodinja. Ali povprečna mama, ki jo od svojega prvorojenca naprej zanimajo samo še otroci in bi se ves čas z vsemi pogovarjala samo, kako njeni sončki kakajo, čebljajo, osvajajo tobogane ali pa kako mulci ne spijo, so trmasti in so celoten svet obrnili na glavo, zato je ves čas utrujena, nima časa zase in podobno. Njen dec pa tako ali tako ves čas hodi naokoli in jo pušča samo. Tipični moški! Ko ga potrebuješ, ga nikoli ni.
Seveda sem tudi jaz samo človek, ženska, ki se včasih počuti kot kup dreka, kot nekdo, ki skrbi samo še za vse ostale, zase pa nima niti pol ure časa. Vsi smo kdaj tam in idealnih družin ni. Logično je, da se ti življenje obrne v drugo smer, ko iz dvojine nastane množina. Saj pade na glavo že, ko iz ednine nastane dvojina. Vsaka situacija nas lahko nekaj nauči. Lahko enostavno ugotovimo, da nam je neka nova stvar zelo všeč in se bomo potrudili, da jo obdržimo. Kar nam ne ustreza, pa enostavno obrnemo še za nekaj stopinj in sprejmemo novo verzijo. V življenju je pač tako, da vedno znova padamo, ampak bistvo je v tem, da se znamo po padcu pobrati.
Vem, najlažje je biti pameten in pisati takšne stvari. Tudi sama veliko lažje pišem in pametujem o padcih in pobiranju, kot pa pobiram razdrobljene koščke in že ne vem kateri krat vstajam. Še najtežje mi je vstati, ko v nabiralniku najdem novo položnico, da jo dam k ostalim, ki čakajo na napis “plačano”.
Ampak kaj bi tarnali! Treba je vstati in pustiti, da sonce posije skozi oblake, še najbolje v obliki ljudi, ki jih imamo radi. Pa kaj, če sem kdaj nevrotična, če sem gospodinja, če pametujem, če se jezim, če se mi zdi, da sem obupna mama, da sem slaba prijateljica, žena, da nisem sposobna izpostaviti vrednosti v svojih znanjih in jih prodati, da bi bolj mirno odpirala nabiralnik. Saj sem samo človek, ki se trudi biti boljši.
Mimogrede …
Slovenščina za rusko govoreče. Če poznate koga, ki govori rusko (živi v Sloveniji ali ne) in bi se rad naučil slovensko oz. potrebuje Slovenko z znanjem ruščine, da bi se z njo pogovarjal v njeni materni slovenščini ali pa potrebuje kakšno drugo pomoč (prevajanje, tolmačenje, pisanje besedil itd.) naj mu sporoči, da sem dosegljiva, da znam in da se bom potrudila po najboljših močeh. Pa vesela bom tudi. Iskreno vesela. Hvala.
Posredujem (objavljeno na FB v skupini Zahodnoslovanski jeziki na Filozofski fakulteti UL):
Živjo! Ali je kdo od vas tak ali pozna koga, ki bi bil pripravljen prevzeti tečaj ruščine na srednji šoli. Če ja, mi, prosim, pošljite mail na neza.knapic@gmail.com. Hvala!
Špela, hvala za info.