Pred nekaj dnevi sem se po dolgem času spomnila gospoda župnika, ki je bil eden mojih največjih učiteljev. Pavel Uršič (24. junij 1929 – 30. oktober 2016). Razmišljala sem, da moram ob naslednji priliki domače vprašati, če še sploh živi. Danes pa sem izvedela, da je 30. oktobra odšel domov.

V življenju srečamo veliko ljudi. Nekateri gredo le mimo, drugi se celo za nekaj časa ustavijo, z nekaterimi se družimo dalj časa, le redki pa so tisti, s katerimi preživimo večji del svojega življenja. Prvi gredo mimo, kdo izmed njih nam mogoče z nasmehom ali prijazno besedo celo polepša trenutek ali dan, ostali pa v nas puščajo različno močne pečate. Hvaležna sem za vse ljudi na svoji poti. Še posebej sem hvaležna za to, da je velika večina teh ljudi v mojem življenju pustila zelo lep pečat. Zaradi njih sem to, kar sem.

Med prav posebnimi ljudmi, ki jih tukaj ne bom več srečala, pa bi jih z največjim veseljem, je prav gotovo tudi župnik Pavle Uršič. Spomnim se, kako nas je smrkavce pobiral po vaseh s svojim zelenkastim opel kadetom karavanom in nas prevažal naokoli. Med potjo smo glasno molili in peli. Ko sem bila v 4. razred