Hvala za 10 let in ultra pohod

Je zdaj, po sedmih letih, ko sva skupaj, že čas, da se poročiva? Najbrž.

Kdaj pa bi se poročila? Jaz bi rada še zaključila študij, potem lahko. Ampak to bo najbrž šele jeseni. Dobro. Dajva novembra!

Še danes se spomnim, kako mi je šlo na smeh tisto sredo, ko je matičar na ljubljanskem gradu resno začel s poročnim obredom. Kot da moram igrati nevesto v neki predstavi. Jaz, brez igralskega talenta. Nekako sem se uspela zbrati in si dopovedati, da gre za resno stvar. Zelo so se potrudili in pripravili prav lep obred, samo meni se je zdelo smešno, da se moram tako svečano urediti za to, da bom podpisala pogodbo, da si z Romanom uradno želim deliti vse.

Ko smo se tri dni pozneje zbrali v cerkvi sv. Martina v Srednji vasi v Bohinju, je bilo v zraku nekaj popolnoma drugega. Najbrž se mi je tako zdelo tudi zato, ker sem od malih nog edine obrede doživljala v cerkvi. Cerkvena poroka mi je pomenila nekaj čisto drugega. Šele takrat je šlo zares. Kljub resnosti je bilo v zraku veliko veselja in komaj sem čakala, da se vse skupaj začne. Nobenih dvomov. Nobenih strahov.

In sva šla na pot.

13. novembra 2020 bo minilo deset let, odkar sva naredila prvi korak.

Za deseto obletnico se pa že spodobi, da jo proslaviva, kajne. Na začetku 2020 sva še sanjala, kako bova prosila babico in dedka, da bosta preživela en konec tedna z najinima fantoma. Potem pa se je zgodilo to korona leto.

Namesto varstva za dve noči, ki bi jih z dragim preživela v nekem luksuznem apartmaju, sem se s taščo dogovorila za eno popoldne.

– Si za en pohod, mož?

– Kam bi šla?

– Pojdiva na en krog. Do gradu Žovnek.

Začela sva ob enih popoldan po ravnih cestah, obsijanih s toplim jesenskim soncem. Do Gozdne šole in naprej ob Savinji do Letuša. Po eni strani Braslovškega jezera in naprej do Braslovč, kjer sva med potjo občudovala lepo urejene hiške in načrtovala našo prihodnost. Smerokaz naju je usmeril desno proti gradu Žovnek, kjer sva naredila 5-minutni postanek in jo mahnila naprej. Sonce je že padalo za hribe, pred nama pa je bila še druga polovica poti po hribih in gozdnih poteh.

Nisem vajena takih pohodov. Sploh se ne spomnim, kdaj sem nazadnje hodila 6 ur brez pravega postanka.

Na razglednih točkah sva občudovala sončni zahod, po poti skozi gozd pa so se oči začele vse bolj privajati na temo.

To je bilo prvič, da sem ponoči hodila po gozdu. Še dobro, da je Roman s seboj vzel naglavno svetilko in da je bila baterija na mojem telefonu od odhodu od doma polna. Sledila sva markacijam, ki označujejo evropsko pot pot gozdnih poteh čez Dobrovlje. Ko sva prišla na odprto, sva se ustavila, ugasnila luči in občudovala zvezdnato nebo nad nama in osvetljene kraje pod nama.

Po spustu skozi Žagarjev graben, ko so po šestih urah in 27 kilometrih hoje noge že pošteno bolele, srčni utrip pa mi je poskočil ob vsakem najmanjšem dvigu poti, sva ob sedmih zvečer prišla nazaj domov.

Utrujena, ampak srečna. Srečna, ker sva deseto obletnico poroke proslavila s pohodniško ultro. Srečna, ker sva.

Vsaka takšna pot je kot življenje. Včasih sije sonce, pot je ravna in mimoidoči se smehljajo. Potem se ravna cesta spremeni v vijugasto in ozko gozdno pot. Pod nogami je mehka podlaga iz iglic ali listja, potem pa te preseneti blato ali pa ti malo spodrsne na mokri korenini. Počasi se začne nočiti, zato si pomagaš z markacijami, lučjo in navigacijo. Vse dokler ne prideš nazaj domov.

Včasih si na takšni pot sama in se moraš znajti po svoje. Če pa imaš srečo, da skupaj s tabo hodi še kdo, ki nosi nahrbtnik z vodo in Jaffa piškoti in si z njim razdeliš sočno jabolko, ki ga najdeta ob poti, je to potovanje predvsem bolj enostavno.

Dragi Roman, neskončno sem hvaležna, da sva se našla in da po poti življenja hodiva skupaj. Hvala za vse, še posebej pa za to, da sodelujeva in skupaj navigirava naprej.

Na naslednjih 10! 😉