Sobotno jutro. Sedim na kavču, v pižami, z deko pokrito čez noge. Računalnik v naročju. Zunaj je še tema in upam, da bosta otroka spala še vsaj kakšno uro. Medtem ko skušam zbrati misli po coachingu, ki sem ga imela prejšnji večer, moja ušesa nežno boža žametni glas Jacoba Dylana iz The Wallflowers.
Približuje se 2023. Leto, ko se bo spet zgodilo nekaj novega na moji poti. Bolj ko se bliža trenutek, ko bo zaživela najina počitniška hiška Melisa, bolj razmišljam o tem.
Počitniška hiška Melisa – še malo 🙂
Letos junija sva oba z Romanom zaključila izobraževanje za NLP trenerje. Novih 130 ur izobraževanj, ki so bila še posebej osredotočena na izvajanje kakovostnih izobraževanj in na utrjevanje snovi iz preteklih izobraževanj s področja nevro-lingvističnega programiranja. Ponovno je bilo treba osvežiti znanje preteklih 260 ur izobraževanj in vaditi izvajanje raznih tehnik, namenjenih izboljšanju kakovosti posameznikovega življenja.
Takšna izobraževanja ne pustijo globokega pečata samo zato, ker se človek veliko nauči o sebi in drugih, ampak tudi zato, ker se na takšnih izobraževanjih zberejo ljudje, ki dejansko delajo na tem, da bi bili sami boljši. Ne razmišljajo le, kaj bi morali narediti, popraviti drugi ljudje, ampak razmišljajo kako izboljšati sebe. Nekaterim to uspeva bolje, drugim malo manj. Vendar so že sama druženja s takimi ljudmi posebej dragocena in pustijo pečat.
Še ena pomembna stvar je zaznamovala naše leto 2022. V tem letu smo lahko iz kuhinjskega okna opazovali kako je zrasla naša počitniška hiška Melisa. Tako kot pri mnogo gradnjah, so se tudi nam izmaknili marsikateri zastavljeni roki, a pot je začrtana in korak za korakom smo vse bliže dnevu, ko bo Melisa sprejela prve goste. Če nas ne bo presenetilo kaj večjega, se bo to zgodilo v prvem kvartalu 2023.
Treba je brcati in ne zaspati. Kot sem včeraj na coachingu povedala svojemu coachu Džemalu, sem človek, ki včasih malo zaspi, potem pa me spet nekaj potegne, da neham hibernirati in se premaknem naprej. Moram nekaj narediti, nekaj zase in nekaj za druge. To je moja identiteta, moje poslanstvo, moja vizija. Zato tudi delo s coachem. Da me potegne naprej.
Potrebujem pogovor o načrtih z nekom, ki zna stvari pogledati od zunaj. Pogovor z nekom, ki mu zaupam. Pogovor z nekom, za kogar vem, da ima na voljo veliko izkušenj s coachingom in orodij, ki jih bo uporabil, da mi pomaga najti mojo pot. Postaviti moj cilj, bolje spoznati, definirati, ubesediti, naslikati mojo vizijo.
Kljub temu, da zelo hrepenim po zmožnosti prepustiti se in zaupati, da lahko z Božjo pomočjo naredim prave korake, moje vajeti velikokrat prevzame razum. Velikokrat se na vse pretege trudim najti razloge in razumeti razlage za svoja dejanja, občutke, vedenja. Tudi če me potegne v kakšno debato in stvari povem zelo čustveno, se na koncu navdano potegnem vase in iščem razloge za takšno reakcijo. Prevečkrat me gloda ta črv, ko poskušam narediti vse, kot si mislim, da bi drugi pričakovali od mene.
Ampak stvar je v tem, da sem stara 41 let. Kljub temu, da sem dosegla že marsikaj, da sem žena (zame) najboljšemu možu na svetu in mama dvema super fantoma, se vse prevečkrat sprašujem kaj bi morala narediti in kako, da bodo drugi zadovoljni. Ampak zdaj je čas, da naredim še nekaj več zase. Nekaj, da pomirim ta nezadovoljni notranji glas. S tem namenom sem včerajšnje popoldne preživela v Zagorju ob Savi s coachem. Pogovarjala sva se o mojem cilju, ga postavila na časovno črto v prihodnost in ga spustila skozi različne filtre. Pogovarjala sva se, kako se moj cilj sklada z mojo identiteto, vizijo in misijo, kako sovpada z mojimi vrednotami in prepričanji, katere moje sposobnosti in vedenja ga podpirajo in kako se to sklada z mojim okoljem.
Zelo sem hvaležna, da sem uspela izklopiti razum, se prepustiti Džemalovemu vodenju skozi proces in slišati svoj notranji glas. Neverjetno, kako so se na določenih točkah tega procesa v meni v hipu pojavile besede, slike, občutki. “V redu je. Ne se bat! Samo pojdi!” je rekla Katarina, ki je s točke v prihodnosti, ko se je moj cilj že uresničil, pogledala nazaj na 2. december 2022.
Jutro pozneje, 3. december 2022. Grem naprej! Naprej proti cilju. Korak za korakom. Ne bo se zgodilo v kratkem času in pot bo prav gotovo vijugala. A ob podpori Romana in najinih sinov, Džemala in še marsikoga, ki mi je ljub, se bom na cilju ponosno ozrla nazaj na 2. december 2022 in se zahvalila za vsak prehojen korak, za vse nove izkušnje, nova znanja in nova poznanstva na tej poti.
To je to. Leto 2023 je pred vrati.
