Ko sem se peljala z vlakom domov, kar pomeni, da bom ostala vsaj dan ali dva, sem opazila, da sem se z vlakom nazadnje peljala natanko pred tremi meseci. Torej že tri mesece nisem bila doma več kot eno popoldne ali en dan.

Prejšnji teden smo bili v Bohinju in na koncertu v kanalu sem spet videla Jureta, ki je eden glavnih organizatorjev raznih dogodkov, ki se dogajajo v naših koncih. Zanimalo ga je, če bom imela ta vikend kaj časa. Takoj sem vedela, da ima v mislih kmečko ohcet, pri kateri sem sodelovala zadnja tri leta. Priznam, da sem že prej razmišljala, da si moram rezervirati ta konec tedna. Za vsak slučaj, če me kdo pokliče. Vesela sem, da lahko vsaj enkrat na leto naredim nekaj konkretnega za mojo rodno grudo.

jutro v ukancu

Včeraj sem tako spet sedela na obali jezera in naglas razmišljala, kako zelo me to pomirja in sprošča. Sestra je potrdila moje misli. Ne vem točno zakaj, ampak leto za letom, ko v Bohinju ne preživljam niti delavnih poletnih počitnic, ga bolj pogrešam. Mogoče ga bolj pogrešam tudi zaradi tega bloga, kjer mu namenim kar nekaj prostora.

Srednja šola me je odpeljala v Ljubljano, kjer večji del leta preživljam že dvanajsto leto. Takrat sem izgubila večino stikov z vrstniki. Nikoli se mi ni zdelo, da imam doma koga, s katerim bi se res dobro ujela tudi po koncu osnovne šole. Disko, kamor je zahajala večina, me nikoli ni mikal. Pa ni bil samo disko tisti. Naše poti so enostavno šle vsaka v svojo smer. Zato mi je še danes, ko koga srečam čudno. Rada bi govorila z njimi, ampak kar ne vem, kako naj se obnašam. Me sploh še prepoznajo? Mogoče si o meni mislijo, da sem še ena, ki je odšla v Ljubljano in se ima zdaj za tako zelo pomembno.  Ali pa se nam vsem zdi, da si nimamo kaj pametnega povedati. Zato se dostikrat kar izognem kakšnemu srečanju, čeprav sem vsakega srečanja, ki se zgodi, zelo vesela. Priznam, da me zelo zanima kaj počnejo Bohinjci, pa ne samo tisti, s katerimi smo skupaj gulili osnovnošolske klopi.

jadrnica na jezeru

Ko sem bila včeraj pri jezeru, sem imela dve zanimivi srečanji. Najprej sem srečala punco, s katero sva nekaj poletij delali za isti  športni klub, samo na različnih koncih jezera in se zato nisva zelo pogosto videvali. Vsakega srečanja z njo sem bila vesela. Tudi včerajšnjega, ko mi je povedala, da je pred kratkim odkrila moj blog. Malo mi je bilo nerodno. Zahvalila sem se ji za pohvalo in to je bilo vse glede te teme.

Kakšne pol ure za tem sem bila Pod Skalco, ker sem bila zmenjena z Juretom, da se dogovoriva, kakšna bo moja naloga na tokratni kmečki ohceti. Do mene je prišla še ena punca, ki jo poznam samo na videz. Prijela me je za roke in mi povedala, da imam ful fajn blog. Res. Spet mi je postalo nerodno. Tudi njej sem se zahvalila in potem sva odšli vsaka v svojo smer.

nebo nad bohinjskim jezerom

Ampak to ni bilo prvič, da mi je kdo oziroma kar nekdo rekel, da bere moj blog in se mu zdi zelo zanimiv. Upam, da tole ne zveni kot neka samohvala, ker nočem, da bi bila. Samo vedno znova sem presenečena ob takih srečanjih. Še toliko bolj pa me take stvari ganejo, če se mi zgodijo doma. Včasih imam občutek, da sem na ta način še najbolj povezana direktno s krajem. Bohinj bi rada predstavila tudi drugim, zato ga skozi prispevke na blogu vedno znova odkrivam in spoznavam tudi sama. Polno je hribov, med katerimi sem živela več let, pa sploh ne poznam njihovih imen. Vrhovi me sicer nikoli niso zelo vlekli na vrh, vem pa, da ne bi mogla živeti na neki ravnini. Enostavno so se zalezli vame. Polno je tudi planin, ki me še niso videle. Poleg narave je veliko tudi ljudi, ki jih poznam na videz, pa z njimi vzpostavljam prve stike ravno zaradi bloga …

Naj se na koncu tega prispevka najlepše zahvalim vsem, ki prihajate na mojo stran, ker vam je všeč. Najlepša hvala tudi vsem, ki ste mi to povedali v živo.

Hvala in nasvidenje![/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]