Marec.

Če je kdo na moj blog v zadnjem mesecu prišel večkrat, je verjetno opazil, da me ni 🙂 Jah, tam nekje do julija me bo bolj malo. Ravnokar bo namreč naokoli že en mesec, odkar se pospešeno posvečam svoji sinološki diplomi in zadnje čase okoli sebe ne vidim skoraj nič drugega kot razne novice, no, bolj so zanimivosti o Kitajski in polno člankov, ki govorijo o Ai Weiweiju – mojem diplomskem izbrancu.

Nekaj časa med učenjem sem si vzela tudi za razstavo Izzvenevanje nekega obdobja, o poznobaročnem slikarstvu na Kranjskem, ki jo gosti Narodna galerija ((Več o razstavi bo napisano v aprilski reviji Potepanja)). Saj je lepo in verjamem, da je ta del naše umetnostne zgodovine slabo raziskan, kar je zahtevalo še več vloženega truda v pripravo razstave, ampak nekako me ni najbolj prepričala. Mogoče zato, ker sem bila tam na otvoritvi, kjer je mrgolelo ljudi. Zdelo se mi je, da jih je veliko prišlo tja bolj zaradi druženja, kot zaradi same razstave, zato bom naslednjič poskušala takšne zadeve obiskovati ob drugih priložnostih.

Kljub vsem razstavam, ki sem jih videla do zdaj – pa se mi zdi, da sem jih kar nekaj – je še vedno moj favorit Ai Weiwei in njegova Sončnična semena v Tate Modernu. Kar ne morem pozabiti tistega občutka, ki se je sprožil v meni, ko sem pogledala z balkona v globino in tam zagledala polje sončničnih semen. Očitno me ljudje, ki ustvarjajo danes fascinirajo veliko bolj kot tisti, ki so že del zgodovine.

Kljub temu, da se je veliko umetnikov v zgodovini prav tako borilo s svojim časom, kot to počne Weiwei. Januarja so mu šanghajske oblasti porušile studio. Čeprav naj bi bil razlog za rušenje nezadostno oziroma nepravo dovoljenje za gradnjo, umetnik-aktivist verjame, da se za tem skriva nekaj drugega. In čeprav se je z oblastmi, ki so ga najprej povabile, naj zgradi studio, dogovoril, da ga pustijo stati vsaj do 3. februarja, ko se je začelo kitajsko leto zajca, so ga v prvi polovici januarja klicali sosedi, ko so slišali stroje in hrup.

Že novembra je zaradi sporov z šanghajskimi oblastmi Weiwei preko Twitterja povabil svoje “zasledovalce” naj se mu pridružijo na veliki zabavi v šanghajskem studiu, ki jo je poimenoval Pojedina rakovic (hexie shengyan 河蟹盛宴) – rakovica (he2xie4 河蟹) ((številke pomenijo tone, v katerih se izgovarjata zloga, ki sestavljata besedo rakovica … če te zanimajo toni, glej recimo tole stran v angleščini; pa še en zelo simpatičen primer, kako toni v kitajščini SO pomembni 🙂 )) se izgovarja skoraj tako kot harmonija (he2xie2 和谐), ki jo promovira kitajska partija, kritiki pa partiji očitajo, da cenzorji “harmonizirajo” internet in druge medije. A so oblasti Ai Weiweija zadržale v njegovem pekinškem studiu, kjer tudi stanuje, da se ni mogel udeležiti te zabave. Kljub temu je 800 njegovih prijateljev in privržencev vseeno prišlo v studio in imelo zabavo.

O stvareh, ki jih počne ta izjemni človek, bi lahko pisala cele dneve. Če bi kdo o Ai Weiweiju 艾未未 rad izvedel kaj več, naj si za začetek pogleda dokumentarni film Ai Weiwei – Without Fear or Favour, ki so ga predvajali jeseni 2010 na BBC One. Jaz bom pa medtem še naprej razmišljala, če obstaja kakšna možnost, da bi maja spet odletela v London, da bi od blizu videla Circle of Animals – njegove skulpture iz kitajskega zodiaka, ki prihajajo v London od 12. maja do 30. junija …

Ampak se bojim, da mi bo zmanjkalo časa in denarja, ki se je že pridno začel stekati v nastajanje najinega novega doma. Seveda pa me po zagovoru diplome čaka še iskanje službe 🙂 Takšno je moje obstoječe stanje, ki bo še naprej botrovalo le redkim redkim objavam. Grem naprej tipkat v wordov dokument …

Lepo pomlad vam želim! 😉