S kuharskim mojstrom Gregorjem Audičem, s katerim sva se novembra spoznala na joga vikendu, sva se odločila, da bova prvi konec tedna v februarju 2024 organizirala zimski gozdni vikend v Logarski dolini. Zato sem želela nekaj uric v počitniško-prazničnih dneh izkoristiti za obisk te lepe doline. Da si ogledam okolico Počitniškega doma Cinkarna, kjer bomo nastanjeni, in si ustvarim malo boljšo sliko o trenutni situaciji tam okoli.

Že dolgo me ni bilo v teh koncih. Občudovala sem le fotografije na družbenih omrežjih, poti do tja pa sem se po poplavi 4. avgusta 2023 kar bala. Ne vem točno zakaj. Najbrž zaradi empatije ter poplavnih slik in zgodb iz krajev na poti od Mozirja do Solčave, ki sem jih videla in poslušala vse od avgusta. Kljub temu, da sem večkrat slišala, da je pot do Logarske spet prevozna, sem se odpeljala na pot s kepo v trebuhu. Mirilo me je le dejstvo, da je moj sopotnik starejši sin Filip.

Bliže kot sem bila Logarski dolini, bolj je strah izginjal. Oddahnila pa sem si šele, ko sem parkirala na parkirišču blizu hotela Plesnik, ki stoji čisto zraven Počitniškega doma Cinkarna. Razmišljala sem, da so, vsaj kolikor se vidi s ceste, razmere zaradi poplave videti že veliko bolje. Vseeno me je še pretresel pogled na močno nagnjeno hišo ob cesti v Strugah, ki mirno čaka na to, da bi jo nekdo potegnil nazaj in jo zravnal ali pa se bo nekega dne samo sesula na cesto. Ali tisti velikanski plaz malo naprej, ki visi nad Savinjo.

Kolikokrat sem si med hojo ob Savinji v Mozirju že zaželela, da bi bila velikanka. Kako preprosto bi bilo z velikimi rokami zravnati hiše, odstraniti naplavine ob reki in njenih pritokih, ali vse, kar se je ujelo med vejevje ob strugah. Tako preprosto, kot to počnejo velikani v bajkah in legendah.

Kakorkoli. Tudi ljudje so uspeli že kar veliko narediti in vsaj cesta skozi Struge, ki jo je Savinja popolnoma odnesla, je spet nazaj.  Mogoče sem se ravno zaradi slik, ki pričajo o sanaciji po avgustovski poplavi, počutila malo manj kot ena navadna radovednica, ki se vozi naokoli, da bi videla razdejanje.

Zavedam se, da je treba narediti še veliko stvari in da nikoli več ne bo tako kot je bilo pred poplavo. A držim pesti, da se bodo zadeve čim prej do konca sanirale in bodo ljudje lahko živeli čim bolj mirno. Istočasno pa me vedno znova navdušuje, kako narava mirno prenaša brazgotine, ki jih je dobila, in gre naprej.

Ko smo ravno pri naravi in njenih brazgotinah … Logarska dolina je (še) vedno čudovita. Trenutno je, kljub previsokim decembrskim temperaturam, ovita v zimski hlad ter rahlo pokrita s snegom in ledom. Na eni strani prekrasen pogled na gore v daljavi, na drugi strani pot, ki pelje do slapa Palenk, kjer sem takoj opazila globoke rane gozda ter naplavine peska in kamenja v strugi kamor se zliva Palenk. Ob tem so se v meni spet zbudili občutki, ki jih ne znam prav dobro definirati. Mislim, da je nekaj med žalostjo in navdušenjem. Žalostna sem, da je narava (in tudi človek) doživela vse te nesreče, in istočasno navdušena nad tem, koliko lepega vseeno lahko odkrijemo, ko se ustavimo, zadihamo in začnemo opazovati, poslušati, čutiti.

Ravno temu – umirjenemu opazovanju gozda, vode, svetlobe, ki čez gore počasi prodira v dolino, življenja, narave in še marsičesa – se bomo posvetili med prvim februarskim petkom in nedeljo. V Logarski dolini se bomo dobili, da se ustavimo in umirimo ter poskusimo posnemati tempo, ki ga iz dneva v dan živijo drevesa. Ta čudovita bitja, ki se prepuščajo hladnemu objemu senc in noči ter potrpežljivo čakajo na nežni dotik sonca.

Ste kdaj opazovali zgodbo, ki jo pleteta zima in narava?

Več podrobnosti, vključno s programom in ceno, o zimsko gozdnem vikendu, kjer se nama bo z Gregorjem lahko pridružilo od 10 do 15 ljudi, bo znanega v začetku januarja 2024 na melisa.si.

Z nama ali v lastni režiji – Logarska dolina in njen mir sta vedno vredna vašega časa. Privoščite si jo kdaj pa kdaj!